Prireditve v okviru krajevnega praznika Krajevne skupnosti Ormož so se začele z domoznanskim večerom, ki ga je pripravila knjižnica »Franca Ksaverja Meška«. Beseda je tekla o Frančiškanškem samostanu v Ormožu, ki je na območju današnje knjižnice deloval pred več kot petsto leti:
O usodi samostana in frančiškanih je predaval dr. Branko Vnuk, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, ki je doktoriral na temo Srednjeveška arhitektura beraških redov na območju nekdanje vojvodine Štajerske. Gre za temo, ki navduši, gotovo pa predstavlja dokaz, kako pomembno in pestro je včasih bilo mesto Ormož.
Frančiškanski samostan v Ormožu je ustanovil baron Jakob Szekely, ki je 16.aprila leta 1493 za to dobil dovoljenje papeža Aleksandra VI. Temeljni kamen zanj – kot je povedal dr.Vnuk – so položili leta 1495, toda njegova gradnja se je zaradi dolgotrajne kuge zavlekla vse do leta 1504. Ustanovitelj samostana Jakob Szekely žal otvoritvene slovesnosti – leta 1504 – ni doživel, umrl je le 5 tednov pred otvoritvijo. Je pa bil pokopan v cerkvi znotraj samostana, ki je stala na mestu, kjer sta danes stanovanjski zgradbi Žigrova ulica 6 in 6a. Ob severni in zahodni strani cerkve je ležalo pokopališče, na južni strani pa se je cerkve dotikal nadstropni samostan, sestavljen iz treh stikajočih se traktov in tlakovanim pravokotnim dvoriščem. Južno od samostana je še vse do reke Drave segal samostanski vrt. Samostan je vsa leta predstavljal središče kulture in splošnega znanja. Menihi so vodili tudi dvoletno šolo.
Samostan so od leta 1524 upravljali bosanski frančiškani in je pripadal provinci Bosna – Srebrna. Zgodba o tem, kako so se frančiškani naselili v Bosni in nato prišli v Ormož (vsaj tisti, ki so se pred Turki umaknili na slovensko ozemlje), je še v celoti neznanka; pa je v svojem potopisu z naslovom iz »Ormoža v Jeruzalem« leta 1527 zapisal Gabrijel iz Rattenberga, ki je bil eden izmed frančiškanov v ormoškem samostanu. Frančiškani iz Bosne so v novi ormoški samostan prinesli tudi precej bogastva – od posode do knjig.
Iz nekaterih zgodovinskih listin je razvidno, da je samostan leta 1672 skupaj z mestom pogorel, a je bil potem s podporo celotne province obnovljen. Čeprav so Ormožani in tudi večina frančiškanov nasprotovali, je samostan 4. maja leta 1784 bil dodeljen avstrijski provinci. V času reform Jožefa II, pa je bil ukinjen in 5.aprila 1786 zaprt. Celotna zgradba s cerkvijo vred je bila leta 1798 prodana za skromnih 2000 zlatnikov in kmalu potem porušena. Vsi spisi, ki so zadevali skoraj tristo-letno delovanje samostana in večino opreme iz cerkve, so prenesli v varaždinski frančiškanski samostan, kamor se je preselil tudi del menihov iz Ormoža. Od poznogotske cerkve, ki je bila kar za 2/3 večja od današnje cerkve svetaga Jakoba v Ormožu, ni ostalo ničesar, razen nekaj kletnih zidov, pod stavbo na Žigrovi 6a. Še vedno pa stoji tudi del obzidja, ki ga vidimo z leve strani, ko gremo v knjižnico.
VEČ v oddaji UTRIP ORMOŽA, 20. septembra 2018 ob 20.uri.
Naslovna fotografija avtorja Georga Matthausa Vischerja iz leta 1681, kjer se lepo vidi cerkev s samostanom (desno od mestnih vrat)