V avli občinske zgradbe je od včeraj na ogled nova razstava z naslovom »Radoševa babica«, ki jo je pripravila etnologinja Nevenka Korpič, vodja ormoške enote Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.
Razstava prinaša številne fotografije in dokumente iz življenja in dela »Radoševe babice« in zgodovine babištva v Sloveniji oziroma tod okrog.

Avtorica razstave Nevenka Korpič je razstavo pripravila v sodelovanju z družino Radoševe babice oziroma z Nadico in Jožekom Grandučem. Razen družine Granduč pa so s slikovnim gradivom pomagali tudi družina Ožek, Zgodovinski arhiv Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož in arhiv DMSBZT Ljubljana.
Ob priložnosti razstave je izšla tudi brošura z naslovom NEZNANO O ZNANIH – Radoševe babica, kjer je avtorica Nevenka Korpič, med drugim zapisala:

»Jožica Radoš, ki jo Ormožani pomnimo kot Radoševo babico, za svoje najdražje je bila to njihova mamika, se je rodila 4. marca 1912 v kmečki družini v Cvetkovcih. Že od malih nog je »sanjala«, da bo postala učiteljica, zato je tudi obiskovala meščansko šolo v Ormožu, kamor je dnevno hodila peš. Zelo rada je imela otroke, a namesto da bi jih poučevala, jo je poklicna pot popeljala v babiško stroko. Po nekaj priložnostnih službah se je stara 21 let odločila za nadaljevanje šolanja. Ker je bilo takrat veliko učiteljev brezposelnih, je pričela razmišljati, da bi postala medicinska sestra. Potrebovala je soglasje takratnega občinskega sanitetnega referenta na Ptuju. To soglasje je po nekaj zapletih dobila, vendar za poklic babice, saj jih je takrat močno primanjkovalo. Ponudila se ji je priložnost, da je odšla v Ljubljano v šolo za babice. Vendar pa bi morala plačati neke vrste kavcijo v višini takratnih 2000 dinarjev, kar ni bilo malo. Pri tem so ji pomagale takratne občine Cvetkovci, Osluševci in Velika Nedelja, saj je dobila njihovo štipendijo. Zanjo je bila to obveza, saj se je morala po končanem dveletnem šolanju in opravljeni praksi vrniti v domače kraje.

Poklic babice je opravljala 40 let, od leta 1932 do leta 1972. Po končanem šolanju je bila najprej zaposlena v mariborski bolnišnici. Po opravljeni praksi pa je dobila prvo zaposlitev kot babica za območja Gorišnice, Cvetkovcev in Velike Nedelje. Med drugo vojno je bila njena družina izseljena na Hrvaško. V tem času je opravljala babiško službo v Zlataru na hrvaškem Zagorju in Krapini. Po drugi svetovni vojni pa se je z družino ponovno vrnila in stalno naselila v Ormožu in se tukaj tudi zaposlila kot terenska babica.

V času dela Radoševe babice so bili splavi prepovedani. Na skrivaj so jih opravljale »vaške mazačke« z raznimi zvarki ali s tehničnimi pripomočki. Zaradi nestrokovno opravljenega splava je pogosto nastopila zastrupitev, posledično tudi smrt. Zaradi velikega števila abortusov v takratnem času se je Radoševa babica usmerila v družinsko svetovanje o zaščiti pred neželeno nosečnostjo. To je bila ena težjih nalog tako zanjo kot za družino. Velikokrat je poudarila, da si je prizadevala za individualno obravnavo oskrbovanca in skrb za njegovo telesno, duševno, socialno in duhovno počutje. Radoševa babica je v svoji delovni praksi na svet pomagala nad 4000 novorojenčkom in porodnicam lajšala porodne in poporodne težave«.

Razstava bo na ogled do 30.septembra 2018.

VEČ v oddaji UTRIP ORMOŽA, 21. junija 2018

Utrinki z otvoritve razstave:

Objavila: Anja Fras