Na Ptuju je danes potekal strokovni posvet »SLADKORNA PESA – NOVI IZZIVI«, ki so ga organizirali Združenje pridelovalcev Sladkorne pese, KGZS Zavod Ptuj in evropski poslanec Franc Bogovič. Organizatorji posveta in sodelujoči uvodničarji strokovnega posveta so prepričani, da jim razvoj dogodkov nalaga, da z aktivnostmi Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije (ZPSPS) nadaljujejo. Nova spoznanja namreč terjajo odgovore predvsem na pripravljenost zainteresiranih za pridelavo sladkorne pese, za prispevek k zagonskim sredstvom in organiziranost pridelovalcev.
Po uvodnem pozdravu predsednika ZPSPS Mirka Kosija, in Andreja Reberninška – direktorja KGZ Ptuj, je spregovoril evropski poslanec Franc Bogovič, ki je predstavil najnovejše smernice razvoja v tej branži v EU ter izpostavil izjemen pomen dobre organiziranosti kmetov za doseganje konkurenčnosti. V nadaljevanju je potem o tehnologiji pridelave spregovoril prof.dr. Franc Bavec iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede; prof.dr. Mario Lešnik o zaščiti sladkorne pese; Dejan Šumak iz podjetja »Spovano« o novih tehnologijah predelave; Igor Hrovatič, član konzorcija Biotehničnih šol pa o pametnih specializacijah.
Posveta se je udeležilo okrog sto zainteresiranih pridelovalcev, poznavalcev in podpornikov Združenja, med temi so bili tudi državni svetnik prof.dr. Janvit Golob, Dušica Majer iz Kmetijsko gozdarske zbornice, župan občine Ormož Alojz Sok in drugi.
Po 10 letih odkar smo v Sloveniji pridelovali sladkorno peso, se je stanje v pridelavi te poljščine zelo spremenilo, od donosov na poljih do tehnologij tako pridelave kot predelave. Tako trg sladkorja v EU danes zaznamuje zelo visoka koncentracija pridelave, velik dvig količine pridelkov sladkorne pese od leta 2006, zelo velike razlike v pridelkih na hektar med državami, velike tovarne s povprečnimi 145.000 tonami pridelanega sladkorja na leto in čas predelave sladkorne pese med 110 -120 dni.
To pomeni, da je ponovna pridelava sladkorne pese v Sloveniji tako za pridelovalce kot stroko velik izziv v smislu vrnitve donosne kulture v kolobar, izboljšanje tehnologije pridelave in dvig pridelka vsaj na EU povprečje, dvig pridelkov tudi pri ostalih kulturah in izgradnjo potrebnih namakalnih sistemov.
Vse to brez dvoma nakazujejo tudi Študije o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji z oceno tveganja (ki jo je naročilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z januarja letos), ter študije nizozemskega Ministrstva za ekonomske zadeve z decembra 2015, ki izpostavlja pridobivanje etanola iz te poljščine, ter študije, ki jo je septembra 2014 na Nizozemskem pripravila družba Delloite in govori o perspektivah pridelave sladkorne pese za njeno predelavo v različne bio izdelke

»Izgradnja tovarne za proizvodnjo sladkorja je najbrž nerealna ideja v tem trenutku, saj ni realno, da bi na leto posejali od 12.000 do 15.000 ha sladkorne pese, kar je minimalno potrebno za zapolnitev kapacitet ekonomsko upravičene investicije. Vidim pa smiselnost in velik potencial za izgradnjo tovarne za predelavo sladkorne pese za proizvodnjo etanola,« je povedal Bogovič in dodal, da temu pritrjujejo obetavni rezultati raziskav in pilotne naprave na Nizozemskem. Po Bogovičevem mnenju je možna postopna oz. modularna izgradnja takšnega obrata za 2.000 ha, 4.000 ha ali 8.000 ha, pridelava sladkorne pese pa bi lahko bila v radiusu do 40 km od tovarne.DSCN2539[1]

Vstop kmetov v lastniško strukturo tovarne sladkorja bi bil nujen

Prvi korak bi moral biti ustanovitev skupne zadruge pridelovalcev sladkorne pese, potem pa vsaj 30 odstotni vložek finančnih sredstev v izgradnjo tovarne, kar bi pomenilo 2000 do 3000 evrov po hektarju za vsakega pridelovalca.
»S tem bi kmetje, pridelovalci sladkorne pese, prevzeli odgovornost za dolgoročno pridelavo sladkorne pese,« je ob tem poudaril Bogovič. Tako bi po njegovi oceni lahko pridobil tudi ugodna finančna sredstva iz Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), saj ima EU za temeljne gospodarske cilje ravno več investicij in nova zelena delovna mesta v EU, doseganje večje industrializacije EU – 20 % BDP iz industrijske proizvodnje ter doseganje večje energetske neodvisnosti EU. Prav tako za vzpostavitev proizvodnje Bogovič vidi možnosti za pridobitev razvojnih EU sredstev, še posebej, če bi tovarna bila načrtovana skozi strategijo pametne specializacije in krožnega gospodarstva.

V glavnem pa je ZAKLJUČEK današnjega posveta bil, da so novi pristopi v kmetijstvu v Sloveniji nujni. Kmetje morajo začeti intenzivneje sodelovati v skupnih projektih, prevzem odgovornost za svojo prihodnost tudi s prevzemanjem lastniških in upravljavskih funkcij v partnerskih lastniških strukturah obratov ter drzneje vstopiti na polje raziskav in razvoja.
Predsednik ZPSPS Mirko Kosi pa je ob tem povedal:

DSCN2537[1]