V prostorih MLADINSKEGA CENTRA (enoti Ljudske univerze Ormož) so danes zvečer pripravili potopisno predavanje o Turčiji z naslovom IZ ORMOŽA v INSTANBUL. O življenju v Turčiji je pripovedovala Ormožanka Eva Šalamon Kaplan, ki je v Turčiji našla moža in si v Istanbulu pred dvema letoma ustvarila dom. Pred tem je 7 poletij (pre)živela na jugu Turčije v Antaliyi, kjer je delala kot turistična vodnica. Trenutno je zaposlena v marketingu v mednarodni nevladni organizaciji, v prostem času pa še vedno rada vandra naokoli in spoznava svojo novo domovino.
28-letna Eva se je v tem času naučila turškega jezika in se povsem vživela v slog življenja v velemestu kot je Istanbul, ki ima blizu 14 milijonov prebivalcev. (Približno 70 % prebivalcev živi v evropskem, 30 % pa v azijskem delu mesta). Eva Instanbul opisuje kot carsko mesto na dveh celinah in sedmih gričih, je mesto kontrastov, najlepših sončnih zahodov, pisanih bazarjev in toplih ljudi. Prvi vtis mesta je kaos: promet, gneča, ljudje, stavbe… občutek dobiš, da se nič ne ujema, nič ne gre po pravilih in ravno to dela mesto bogato in pisano. Zaradi sproščujoče skoraj melanholične atmosfere, ki jo je čutiti prav povsod – od kavarnic, turških domov do pisarn, ga kmalu vzljubiš, in sploh, ker je dober občutek živeti v edinem mestu na svetu, kjer lahko iz Evrope v Azijo prideš v pol ure za 1 evro…. Mesto je najlepše spomladi, ker dobesedno zacveti, pravi Eva. Celo mesto krasi več kot 20 milijonov pisanih tulipanov, ki so že v osmanskih časih lepšali vrtove Topkapi palače (palače otomanskih sultanov).
Ljudje so prijaznejši, zelo radi pomagajo. Krasi jih gostoljubnost, ki presega meje zahodnega človeka, pripoveduje Eva….. Ko jih ogovoriš, čutiš drugačnost, prijaznost, odprtost. Imajo neverjeten smisel za humor in so izredno iznajdljivi. Družine so izredno povezane med seboj in so nenehno v stiku. In ni res, da so vse ženske zakrite, da so vsi Turki temnopolti in bradati mačoti, da imajo več žen, da pišejo v arabščini. Kot pribito pa drži, da kadijo kot Turki, se pošali Eva.

Sicer pa Evo v Turčiji navdušuje milejše podnebje, vroča in dolga poletja, dobre in ugodne prometne povezave po celi državi. Javni mestni promet je v Turčiji zelo razvejan in dostopen, ni važno ali greš na minibus, avtobus, metrobus (avtobus, ki ima svojo linijo in ni odvisen od prometa), metro, tramvaj, marmaray (podzemna železnica, ki prečka Bospor pod morsko gladino) ali pa vzameš trajekt, cene se gibljejo tam od 3 TL do 5 TL (trenutno 0,50 – 1 EUR). V Turčiji je več priložnosti za zaposlitev in glede na ponudbo javnega prometa, urejen prevoz na delo.

Eva pove, da nima domotožja, saj je ob njej njen človek… mogoče jo »malo prime« le decembra, saj ima zelo rada Božič in božično vzdušje, ki ga v Turčiji ni čutiti. V Istanbulu ni božičnih tržnic, okrašeni so samo nakupovalni centri. Zato je sedaj že drugo leto v času božičnih praznikov prišla k staršem v Ormož…

Da je ob Evinem pripovedovanju vsaj malo bilo moč začutiti Turčijo, je Eva svoje pripovedovanje popestrila z diapozitivi, zaposleni v Mladinskem centru pa so postregli s »turško kavo« in najslavnejšo turško slaščico »rahat lokum«.

VEČ V ODDAJI “UTRIP ORMOŽA”, 10.JANUARJA 2019 OB 20.URI.