Malo jih je, ki ne poznanjo Jovana Popova, od leta l973 zaposlenega v laboratoriju ormoškega zdravstvenega doma; človeka, ki ga srečujemo na ormoških ulicah, in ki bo vsakomur prijazno odzdravil, ob jutrih, ko pa ga srečujete ( morda) na poti v službo pa vam bo podaril tudi nasmeh, ki vas bo nehote ogrel, pa naj bo jutro še tako hladno.
Veliko več pa jih je, ki pa ne vedo, da je Jovan Popov pesnik in pisatelj, da piše pesmi in prozo, in da je pred kratkim izdal že svojo drugo knjigo, ki pod naslovom „ČRIČEK IN VONJ DALJAV“ (prevod: Mila Saftič) prinaša nekaj trpkih življenjskih zgodb, ki jim je Jovan Popov kot sodelavec na SOS telefonski liniji ČRIČEK bil priča skozi desetletje. Pa tudi zgodb iz svoje mladosti se spominja, in zraven prilaga še nekaj svojih tankočutnih pesmi.
ZABORAVIĆU TE JEDNOM
Zaboraviću te jednom kada dođe vreme
i jedva čekam taj sivi dan.
Al živiš jošte u srcu mome.
Zbog tebe mi suza klizne na dlan.
Zaboraviću te jednom kad sunce zađe,
kad padne veče i zaspi dan.
Al cvrčak s pesmom uvek me nađe.
Na oči neće da dođe san.
Zaboraviću te jednom, to dušom želim.
Al tvoje oči skrivaju sjaj.
Kosa ti miri bagremom belim,
budi mi sečanja na neki maj.
Zaboraviću te jednom, molim se Bogu.
Znam. Zaboraviću te jednom, al sada ne mogu.
(Jovan Popov)
Kot je povedal na predstavitvi, knjigo posveča prijateljem in kolegom prostovoljcem ter njihovim sogovornikom na SOS telefonski liniji ČRIČEK .
Predstavitev knjige, ki je potekala v grajski dvorani, smo doživeli kot pogovor z avtorjem, ki ga je vodila Marijanca Korotaj; odlomke iz knjige sta brala Anita Kosec in Aleš Žganjar. Za glasbeni program pa sta poskrbeli Iva Vnučec in Tanja Vnučec Popov.

Večer sta z izbranimi melodijami polepšali Iva Vnučec in Tanja Vnučec Popov (Foto: Karolina Putarek)
Prva knjiga z naslovom „U SJENI USPOMENA“ je izšla leta 2007, v svojem prvencu pa Jovan Popov poleg predstavitve svojih pesmi, obuja spomine na svojo mladost v rodni Vojvodini, šolska leta, na čas študija, prihod v Slovenijo in življenje v Ormožu.
Jovan Popov je rojen 19.aprila 1950 v okolici Novega Sada. V Slovenijo je prišel leta 1972, najprej v Celje, že čez leto dni (1973) pa se je preselil v Ormož in si tukaj ustvaril družino in dom.
Življenje pa že piše nove zgodbe….., prežete s spomini takšnimi ali drugačnimi; z novimi dražljaji vsakdanjih dogodkov, ob katerih se redko kdo ustavi: Ali jih ne vidi, ali ne sliši, še manj pa začuti; ampak Jovan Popov jih bo zaznal…. in zapisal.
In še nekaj utrinkov s predstavitve: