V Knjižnici »Franca K. Meška« je sinoči potekala predstavitev pesniške zbirke »Likalnik na muhte« Ormožana MATEJA MERTIKA.
(Pojasnili so, da beseda “na muhte” v Beli Krajini pomeni, da nekaj narediš z lahkoto…)

Pesniška zbirka je izšla pri založbi Kulturni center Maribor in je poklon ženski, Beli krajini, švicarskemu siru in še komu in čemu. Zbirko je z domiselnimi akvareli ilustrirala Metejeva sestra Nina Mertik, spremno besedo pa je prispevel Milan Dekleva, ki je med drugim zapisal:
“Ljubezen, glasbo in svet povežemo tako, pravi Matej, da smo čuječni na bele kave v Beli krajini, na Zelene Jurije med Turingovimi mislečimi stroji, krožni promet, v katerem rastejo rože, navznoter obrnjene srebrnkaste lune, na napušče nad spečimi poleni. Predvsem pa se moramo večkrat z nosom zapičiti v kremno rezino. Zakaj? Ker … »
Literarni večer je vodila knjižničarka Marijanca Korotaj in tako smo številni prisotni Mateja Mertika, spoznali tudi kot pesniško dušo.

Dr.Matej Mertik je sicer eden izmed najboljših znanstvenikov Slovenije. Bil je predavatelj na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu, v letu 2014/15 je pridobil štipendijo za delo v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave iz Ženeve, Švica. V tem prestižnem in največjem laboratoriju za fiziko delcev je delal, raziskoval in se izobraževal eno leto in se pred kratkim vrnil domov.
Mateja Mertika poznamo tudi kot glasbenika – pozavnista in kot pisatelaj. Kot nekdanji član opernega orkestra SNG Maribor in član Mariborske filharmonije je leta 2010 na Norveškem sodeloval pri vzpostavljanju Svetovne opere, ki bo s pomočjo računalniške tehnologije nekoč omogočala prenos zvoka po vsem svetu brez zamud. Od leta 2014 do februarja letos je bil tudi član Orkestra Združenih narodov. Od leta 1996 je bil tudi član ormoške ska-punk skupine Pridigarji.
Matej je tudi ustanovitelj Fundacije Amato za podporo umetnikom, ki trpijo za posledicami možganskih poškodb in bolezni, od letos pa je tudi predsednik Kluba prleška akademija (KPA), ki ga sestavljajo doktorji znanosti, ki so obiskovali ljutomersko gimnazijo ali so kako drugače povezani s prleško pokrajino.
Kot pisatelj je objavil znanstvenofantastični roman »Kapitan, na zemlji izginjajo marjetice«, v katerem je združil pet zgodb, s katerimi ubeseduje svoje razmišljanje o situaciji v Sloveniji. Domače prleško okolje, vsakdanje življenje prleških ljudi in drobce osebne zgodovine je opisal v lirični knjigi »Tri srca, Prlekija«. Napisal je tudi literarni potopis »Polet nočnega papagaja«, estetski zapis o doživetjih in prigodah iz svojega popotovanja po Novi Zelandiji. Napisane, a še neizdane, ima potopise: Hvala in zbogom za majhno potovalko, o doživetjih Francose Polinezije iz leta 2006, Nekaj, kar ne more biti ptica, sprehod po drobtini rožnatega kontineta, o Avstraliji leta 2007, Svetovna opera – na sever (Norveška, 2010), Po zelenih poteh savignona, utrinki iz Nove Zelandije v letu 2011 ter Irska, po sledeh Godota (2012).

Naslovna fotografija: Matej Mertik in Nina Mertik