Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, ki ji je Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije zaupalo pripravo »Študije izvedljivosti projekta o ponovni oživitvi sladkorne industrije v Sloveniji«, je včeraj to študijo predstavila. Razen predstavnikov Združenja so na predstavitvi bili prisotni tudi predstavniki Ministrstva za kmetijstvo in okolje, kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica – zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, Zadružna zveza Slovenije, predstavniki EU poslanca, predstavnik Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter zainteresirana širša javnost. Navedena inštitucije so tudi sodelovale pri izdelavi študije. Prav tako pa sta pri pripravi študije z nasveti in s svojimi izkušnjami sodelovala dr. Terezija Štefančič in Vinko Štefančič, ki sta tudi častna člana Združenja pridelovalcev.

Študijo so predstavili prof.dr.Črtomir Rozman iz Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede in njegovi sodelavci. Prikazali so nekaj različnih scenarijev potrebnih površin glede na hektarski donos.
Na podlagi izdelanih analiz zaključujejo, da bi 16.000 hektarjev sladkorne pese, koliko bi je bilo potrebne za načrtovano tovarno, lahko dosegli. V Sloveniji bi bilo možno peso pridelovati na več kot 13 tisočih hektarjih, z vključitvijo Hrvaške, Madžarske in Avstrije pa bi lahko dogli površine čez 16 tisoč hektarjev in to za pet letni kolobar. Seveda pa bi bilo potrebno zainteresirati pridelovalce ter jim jasno predstaviti problematiko in način pridelovanja, odkupa in plačevanja sladkorne pese.
Ob doslednemupoštevanju tehnike pridelave in doseganju predvidenih parametrov bi pridelava sladkorne pese lahko bila ekonomsko zagotovo upravičena.
Študija v nadaljevanju vsebuje tudi pregled stanja površin, analizo pridelave pese na njivah, tehnološki model z izračunom dejanske cene in oceno stroškov investicije na podlagi tehnoloških izhodišč in cen sladkorja in pese.

Ker v Sloveniji letno v povprečju porabimo 73.000 ton sladkorja, poraba pa se povečuje, so ocenili, da bi za oskrbo domačega trga zadoščala tovarna s kapaciteto 100.000 ton . Pri izračunih so upoštevali 15odstotno digestijo, povrečni pridelek 50 ton na hektar, in da bi tovarna stala na lokaciji, kjer je že bila, to pomeni, da se uporabi obstoječa infrastruktura. Avtorji študije so pripravili dve oceni investicije.
Ena bi vključevala proizvodnjo bioetanola (tako bi bili izkoriščeni stranski produkti tovarne sladkorja). Za prvo varianto, kjer bi se glede na opremo lahko predelalo 7.500 ton pese na kampanjo in 28.030 ton melase na dan, so prevideli strošek 136 miljonov evrov. Če pa bi se odločili za predelavo melase v bioetanol, pa bi tovarna stala 166 miljonov evrov.
V tovarni bi zaposlitev dobilo 116 ljudi, vsaj 3krat toliko ljudem pa bi proizvodnja sladkorja omogočala vir zaslužka.
Strošek zaposlenih v tovarni bi znašal približno 1, 5 milijona evrov letno, celotni obratovalni stroški pa bi letno znašali 50milijonov evrov. Preliminarni izračuni so pokazali, da se lastna cena pese giblje pri predvidenih parametrih med 28 in 31 evrov na tono, odvisno od uporabljene tehnike pridelave. Naredili so tudi izračun pridelave z namakanjem, ki pri cen 40evrov na tono pomeni dodaten strošek za v višini 11,66 pese t/ha.
Ocenili so tudi, da bi na vsakih 600 hektarjev potrebovali mehanizacijo za obiranje sladkorne pese in 14 prekladno čistilnih ramp; pripravili več simulacij glede na hektarski donos pese, ceno sladkorja na trgu in odstotek kredita, ki bi bil potreben za zagon tovarne.
Končna cena sladkorja bi lahko bila med 562,32 in 592,43 evrov za tono. Glede na trenutno ceno belega sladkorja, ki se v zadnjem letu giblje nad 700 evrov za tono.
Sicer pa pripravljalci študije navajajo, da so pri kalkulaciji menda še precejšnje rezerve, kar 10 evrov pri ceni za tono pese. To pa bi lahko bila rezerva, ki bi pridelovalcem omogočila odplačevanje kredita ali podobno.
Prof. dr. Črtomir Rozman, ki je sodeloval pri pripravi študije je optimističen:

KLIKNI na ime:
CrtomirROZMAN_24jan

Za izgradnjo tovarne z vso potrebno mehanizacijo bi po študiji bilo potrebnih 136 milijonov evrov v kolikor bi tovarna stala na isti lokaciji v Ormožu kot je bila pred leti. Sicer pa je prvi pogoj zagotovitev potrebne količine pese. V to smer bodo tudi tekle naslednje aktivnosti Združenja. Predsednik Mirko Kosi:

KLIKNI na ime:
MirkoKOSI_24jan2013

Predstavniki Ministrstva so na včerajšnji predstavitvi bili zadovoljni z prikazanimi rezultati. Ministrstvo podpira idejo o ponovni pridelavi in predelavi sladkorne pese in od samega začetka študije je sodelovalo pri izdelavi le te. Opozorili so da vseeno moramo počakati na »padec« kvot. Danica Ivanec z MKO je pojasnila novi predlog Evropskega parlamenta,in povedala, da je 21. januarja 2013 bil izdelan »kompromisni predlog« amandmajev Evropskega parlamenta za sektor sladkorja. Iz njihovih predlogov je razbrati, da zahtevajo podaljšanje kvot za sladkor do leta 2020. Prav tako zahtevajo od Komisije ponovno dodelitev kvot tistim državam članicam, ki so v skladu z reformo iz leta 2006 proizvodnjo sladkorja opustile. Med temi državami je tudi Slovenija. Rezultati pogajanj bodo znani do začetka julija tega leta.
Ormoški župan Alojz Sok težko verjame v izvedljivost projektabrez pomoči države:

KLIKNI na ime:
AlojzSOK_24januar2013

Ob zadostni količini sladkorne pese in s primernimi investitorji bi tovarna sladkorja sicer lahko pričela s proizvodnjo leto ali dve po padcu kvot (leta 2015).