21.maja letos bi zadnja lastnica Ormoškega gradu – grofica Irma Wurmbrand praznovala 140. rojstni dan. Kot je znano, ji je grad leta 1945 bil odvzet, ta pa že od nekdaj predstavlja biser Ormoža, še posebej danes, ko se lepo obnovljen in s primernimi vsebinami baha sredi mesta. Javni zavod za turizem, kulturo in šport, ter Zgodovinsko društvo Ormož sta z željo povezati dejstva in spomin na zadnjo grofico pripravila posebno praznovanje v spomin na 140.letnico njenega rojstva. Praznovanje je potekalo kot spominski večer na katerem so za zaključek postregli s torto in z grofičinima najljubšima sladicama.

 

Dokaz, da imamo v Ormožu radi domačo zgodovine, je bila do zadnjega kotička polna Rdeča dvorana v gradu. Med obiskovalci je bilo kar nekaj tistih, ki se grofice Irme, ki je umrla 1.januarja 1970, dobro spominjajo.

Uvodoma sta zbranim zaigrali violinistki Nika Merc in prof. Eleonora Bruk  iz Glasbene šole ORMOŽ.   V imenu organizatorjev dogodka, je zbrane najprej pozdravila Sandra Janžekovič, strokovna sodelavka, za kulturo iz JZ TKŠ;  o namenu dogodka je v nadaljevanju spregovorila v.d. direktorice JZ TKŠ Valerija Kolenko; nato pa je predsednica Zgodovinskega društva Ormož Ana Kaučič predstavila svoje izsledke iz življenja grofice Irme Wurmbrand.

Grofica  Irma Wurmbrand-Stuppach (roj. Pongratz) se je rodila na gradu Pernegg (1886). Grad stoji severno od avstrijskega mesta Gradec in je od Ormoža oddaljen dobrih 160 km.   Odraščala je s staršema in tremi brati v gradu Maruševac na Hrvaškem. 22 letna se je leta 1908 poročila z bratrancem grofom Wilhelom Wurmbrand-Stuppachom,   s katerim sta se preselila v ormoški grad in si tukaj ustvarila družino. Mlademu paru se je 3. decembra 1908 rodila hčerka Maria Flora Franciska Wilhelmina Besther,  ki so jo klicali Minka. Dobri dve leti kasneje, 18. maja 1911, se jima je rodila druga hčerka, ki sta jo poimenovala Flora Maria Oskar Paulina Wilhelmina. Po raziskavah Ane Kaučič je družina živela zelo razkošno in tudi veliko potovala. Grofičino veleposestvo je veljalo kot eno največjih v Slovenskih goricah. Že takrat je bilo znano, da iz grofičinih vinogradov prihajajo odlična vina.  Šest let po grofičini poroki je prišel čas prve svetovne vojne, v kateri je bil grof Wilhelm Stuppach, kot vojaški poročnik, poslan na Poljsko, kjer je 14. decembra 1914 umrl.  Grofica Irma je naslednje leto dala njegove posmrtne ostanke prepeljati v Ormož in jih pokopala v Ormožu.

Grof Wilhelm Stuppach in grofica Irma Wurmbrand Stuppach (1908) ARIHIV Zgodovinsko društvo Ormož

Jeseni leta 1918 se je na Dunaju znova poročila z Guidom Georgevitsem, ki je bil vojaški pilot,  po strmoglavljenju izvidniškega letala nad Rusijo in po ujetništvu ter internaciji na otoku Man, je ostal vojaški invalid. Z drugim možem in njegovim posvojencem Kazimirjem so do konca 2.svetovne vojne leta 1945 živeli v ormoškem gradu. Po zaplembi gradu so jih preselili  na grajsko pristavo Marof v Godenincih, nato pa v Kuharičevo stanovanje v prvem nadstropju (nad današnjo trgovino Kormoran) v Ormožu, kjer so živeli v pomanjkanju vse do smrti.  Za boren zaslužek je grofica gojila rože, njen drugi mož pa z izdelovanjem muh za ribarjenje, ki jih je tudi prodajal.  Usoda ji ni prizanesla:  najprej jo je pretresla zgodnja smrt prvega moža, potem skrb za dve hčerki in skrbi okrog upravljanje ogromnega posestva;  leta 1941 se ji je v Opatiji smrtno ponesrečila prvorojenka Minka, potem pa jo je leta 1945 doletel odvzem vsega premoženja. Poleg vseh udarcev usode pa je v Ormožu in okolici pustila pomemben pečat: Dolgo obdobje je mnogim domačinom zagotavljala službe, dala obnoviti ormoški park, v 1.svetovni vojni je izdatno pomagala ormoški bolnišnici, med drugim pa dala pobudo za postavitev spomenika padlim borcem v 1.svetovni vojni, in postavitev družinske grobnice v parku, kjer je tudi pokopana.

Čar minulega spominskega večera ali praznovanje rojstnega dneva zadnje ormoške grofice pa so bili spomini nekaterih domačinov, ki se je spomnijo. Teh je kar nekaj, ki so zbranim zaupali svoje zgodbe. Ana Ratek s Huma je kot mlada frizerka, zaposlena v frizerskem salonu Imerovič,  hodila grofico na dom frizirat. Spominja se njenih mačk in zakajenega stanovanja, saj sta tako grofica kot njen posvojenec Kazimir bila strastna kadilca.   Sestri Marija in Martina Lah, ki sta muzeju  podarili vrsto fotografij grofice Irme, se spomnita, da je grofica Irma pogosto prihajala na obisk k njuni babici, in da nikoli ni prišla praznih rok!  Še vedno hranita tudi dva svilena prtička, ki sta ju dobili od grofice.   V nadaljevanju je spregovorilo še nekaj obiskovalcev; med drugimi  sta spomine obujala tudi Ivan Švajgl, ki je spomnil na čas radio-amaterstva in visokih smrek v parku za gradom  ter  Matija Kociper, ki se spominja časa,  ko je park ob gradu oziroma »graščina« (kot smo parku včasih rekli),  bil zatočišče šolarjev, ki pa so se zelo bali kač, ki bi jih naj grofica rada hranila; Ormožanka Mira Frangež pa se kot šolarka še spomni grofičinih tulipanov na vrtu in časa, ko jo je oče k grofičenemu drugemu možu pošiljal kupovat vabe za ribe. Ljubiteljski zgodovinar Mirko Fekonja, pa pozna zgodbo, od kod še danes zgradbi na vrhu 325 metrov visokega griča dober kilometer severovzhodno od Vuzmetincev rečejo Klumpa. Tako bi jo naj poimenoval grofičin mož, ko je med vožno na hrib s kolesnikom veznil v blatu…

Ana Kaučič, ki je podrobno raziskala in še raziskuje ter zbira podatke o grofici Irmi, je v Zgodovinskih zapisih številka 15, zapisala še veliko več pripovedi domačinov, in ugotavlja, da se grofice spominjajo kot prijazne a nedostopne gospe.

Iz Rdeče dvorane v gradu so se potem obiskovalci zbrali na dvorišču gradu, kjer so organizatorji poskrbeli za dve grofici najljubši sladici: šnenokle in orehove rogljičke, ob vinih iz vinogradov, ki so nekoč bili v lasti grofice. A je bila tudi torta, v katero je slavnostno zarezal župan Danijel Vrbnjak.

Glede na število udeležencev spominskega večera oziroma praznovanja grofičinega rojstnega dne, je ideja o takšnem praznovanju  dejansko bila dobro sprejeta. Organizatorji menijo, da bi takšna praznovanja grofičinega rojstnega dne 21. maja, kot “Irmin dan”, lahko postala tradicionalna.

Več v oddaji UTRIP ORMOŽA, 4. junija 2026 ob 20.uri.