V soboto je v Ormožu in okolici potekalo srečanje članov društva Bilečanci Slovenije. Gre za Slovence povezane v Društvo, ki so v času Jugoslavije služili vojaški rok v znani vojašnici oziroma kasarni Šole rezervnih oficirjev pešadije Bileća:

Ne gre za jugonostalgijo, še manj pa za politiko, gre enostavno za – lahko bi rekli, sošolce – ki so v času Jugoslavije služili vojaški rok v »Šoli za rezervne oficirje pešadije« v Bileči, poudarjajo člani društva, ki jih povezujejo le spomini in tesne medčloveške vezi izpred davnih let.

ŠROP Bileća je bila ustanovljena leta 1956, v malem hercegovskem mestu Bileća in je delovala do razpada Jugoslavije, leta 1991. V 34-tih letih je v Bileči vojaški rok služilo 107 generacij, oziroma okrog 5600 mladih Slovencev.

V soboto so se v Ormožu zbrali 104 člani društva. Najprej so se ustavili na grajskem dvorišču, kjer potekal uradni oziroma uvodni del srečanja. Z glasbo jih je pozdravil Trobilni kvintet Ormož, gostitelji pa so poskrbeli tudi za pogostitev.
Po uvodni slovenski himni je zbrane pozdravil predstavnik organizacijskega odbora Anton Luskovič, ki je zbrane seznanil z delovnimi točkami v teku dnevu, predstavil občino Ormož in jim je zaželel dobrodošlico. Potem pa je zbrane pozdravil tudi predsedik društva Bilečanci ZLATKO FILEJ, članu društva Mirku Golobu pa je uspelo nabaviti tudi sliko kasarne v Bileči, ki bo odslej krasila pisarno društva v Kranju. Zbrane je pozdravil tudi Miran Fišer – predsednik Območnega združEnja veteranov vojne za Slovenijo Ormož, ki je predstavil dogajanja v času osamosvojitvene vojne, v kateri je Ormož odigral pomembno vlogo.
Uradni del so zaključili s pesmijo Bilečanka, ( Sredi pušk in bajonetov, sredi mrkih straž, se pomika naša četa v Hercegovski kras… Čuje se odmev korakov po kamenju Hercegovskem…….), ki je tudi himna slovenskega društva Bilečanci. Potem pa se odpravili na pot do Središča ob Dravi, kjer so obiskali tamkajšnjo Oljarno. Tudi v oljarni so gostom pripravili topel sprejem, jim pripravili pokušino svojih proizvodov in jim pokazali proizvodnjo, trgovino in predstavitveni film.
Karavana je svojo pot nadaljevala na Kog. Razen pogostitve so »Bilečanci« bili deležni predstavitve dogajanj ob koncu 2.svetovne vojne na Kogu in dogajanj v času osamosvojitvene vojne. Seznanili so se tudi z zgodovino Košarkine hiše, v kateri so si potem ogledali etnološko zbirko in ostale zanimivosti v notranjosti te znamenite hiše na Kogu.
Naslednja postojanka je bila Zidanica Malek. Tukaj so si privoščili degustacijo penin in ogled zidanice, potem pa se odpravili na Lešnico do vinogradništva LESKOVAR. Igor Leskovar je eden izmed zadnjih, ki so šolo za rezervne oficirje obiskovali v Bileči. Prva generacija Slovenskih fantov v Bileči pa je bil Franjo Križmančič, ki danes živi v Kranju, Ormožani pa se ga spominjamo kot znanega Ormoškega politika, ki je v času šestdesetih, sedemdesetih, ko je Ormož doživel največji gospodarski razcvet, bil načelnik za gospodarstvo, kasneje tudi predsednik takratnega Izvršnega sveta od leta 1982 pa poslanec v Jugoslovanski skupščini. Tudi Franjo Križmančič se tako kot vsi ostali »Bilečanci«, rad druži s »sotrpini« iz Bileče, ne glede na razlike v letih in pogledov na nekdanji čas vojaščine, ki je mladim fantom – kot pravijo člani društva – bila odlična šola za življenje.
Ob prihodu na kmetijo Leskovar je že dišalo po pravem vojaškem pasulju, ki ga je za prišleke – kar v vojaškem mobilnem kotlu skuhal Janko Kirbiš iz gostilne Slovenski hram v Slovenji vasi. Leskovar pa je, seveda, z veseljem za prijatelje točil najboljšega iz svoje kleti.
Kar nekaj »Bilečancev« je na ormoškem koncu bilo PRVIČ. A ne zadnjič so si obljubili ob slovesu.

Ujeti trenutki s srečanja: