Jožef Polajnko, častni krajan KS ORMOŽ je praznoval 93. rojstni dan. »Tri sorte ljudi poznamo«, je hudomušno dejal, »slabe, dobre in čebelarje!« Čebelarji so posebna sorta, predvsem pa zvesti prijatelji. In to se je izkazalo tudi ob Polajnkovem jubileju. Predsednik Čebelarskega društva Ormož Jože Brumen in čebelarji Slavko Petek, Branko Ozmec in Rudi Pevec so poskrbeli, da starosta ormoških čebelarjev rojstnega dneva ni praznoval samo en dan. V četrtek ga je praznoval z družino, v soboto pa s prijatelji. »Nikamor ne grem in razen domačih, redko pride kdo k meni, vsi pa hodijo z maskami«, je dejal slavljenec, zato se korone ne boji, sploh pa ker je tudi to malo slavje potekalo »od daleč«. V glavnem: Tudi v soboto so prijatelji prinesli torto in posebno darilo – »kokota«, ki je vse od piščančka do odraslega kokota živel s Polajnkom. Bila sta nerazdružljiva prijatelja, ampak »kokot« je seveda kmalu potreboval primernejše okolje, zato so ga odnesli med kokoši k Petkovim na Hardeku. Ampak za rojstni dan pa se pride k prijatelju! In, ker Slavku Petku nič ni težko, si je kokota naložil pod pazduho in ga pripeljal na obisk k slavljencu. Tako je veselje bilo popolno in še en dokaz, da so čebelarji posebni ljudje ter dobri prijatelji.

Jože Polajnko, ki ga poznamo kot odličnega avtomehanika Volkswagnovih vozil, je od vsega najrajši bil čebelar. S čebelami se je ukvarjal več kot 70 let, k razvoju čebelarstva v Ormoški občini pa veliko prispeval. Veliko mlajših čebelarjev se je učilo od njega, svoje bogate izkušnje je namreč vedno rad delil z mlajšimi. Bil je čas, ko je imel tudi čez 90 panjev, Polajnkov med pa je bil znan daleč naokoli. Prav zaradi dolgoletnega vztrajanja s čebelami in svojega prispevka k razvoju čebelarstva, je lata 2017 bil imenovan za častnega krajana Krajevne skupnosti Ormož.

Albin Jožef Polanjko – Joško ali Joža, kot mu pravijo prijatelji, je klen ormožan. Po osnovni šoli se je leta 1943 pri ormoškem obrtniku Kreutzu začel učiti za avtomehanika, šolanje pa dokončal po drugi svetovni vojni pri avtomehaniku Kolariču, kjer je bil zaposlen potem še 9 let, dokler se ni zaposlil v kombinatu. Bil je najstarejši med petimi otroci v družini, tako je hitro moral poprijeti za delo in preživljati družino, potem, ko jih je oče po vojni zapustil in se nikoli več javil, kaj šele, da bi pomagal preživljati družino. Tako se Joško spominja, da je delal tudi kot kinooperater in zaslužil 400 takratnih dinarjev, da je mama imela za kruh. Ima dva mlajša brata in dve mlajši sestri: Vilija, ki živi v Škofji Loki, Valterja, ki živi v Ormož ter Zdenko in Gustiko, ki živita v Šibeniku. Nimajo stikov, pravi, včasih se sliši le z Vilijem. (Seveda Joško v žepu nosi mobitel, tudi nova tehnologija mu namreč ni tuja).

Nekega dne, potem…v mladih letih, pa se je k njim v hišo na Dobravski cesti, kot podnajemnica, priselila mlada Josipa (Pepca) s hčerko Ljubinko iz Ladanja na Hrvaškem. Josipa je bila odlična šivilja. »Ni bilo večje mojstrice daleč na naokoli«, z iskrico v očeh poudari Joško. Čeprav je (Josipa) Pepca od njega bila 7 let starejša, to ni bila ovira, da med njima ne bi vzplamtela ljubezen. Kmalu sta se poročila in hitro začutila, da si želita več. Odšla sta delat v Avstrijo. Pepca je šivala za najuglednejše družine, Joško se je v Avstriji zaposlil kot avtomehanik pri Volkswagnu. Zaslužek je bil veliko boljši kot doma, kljub temu pa si je Joško vedno želel oditi v Ameriko. To naj bi bil tudi vzrok, da nista imela svojih otrok. »Tam si takrat že v enem tednu lahko zaslužil za avto«, zatrjuje Joško in doda, da pa je pač usoda ubrala svoje poti. Po nekaj letih dela v Avstriji sta si v Ormožu na Hardeku zgradila hišo in avtomehanično delavnico, ki je bila specializirana za Volkswagnova vozila. Takrat je Jožef Polajnko tudi slovel kot najboljši avtomehanik Volkswagnovih vozil daleč naokoli. Dela je imel zelo veliko, še dodaja, še danes pa tako v njegovi garaži stoji še vedno vozen in brezhibno vzdrževan legendarni hrošč.

Od leta 2019 je vdovec.  Danes zanj skrbi družina pastorke Ljubinke,  še posebej pa vnuk Andrej (sin pastorke Ljubinke) s katerim si tudi delita hišo na Hardeku. Ljubinko je vedno smatral kot lastno hčerko, njena družina pa je bila na stara leta v veliko pomoč tako Jošku kot Pepci. Tudi okrog čebel so mu vedno pomagali. Nemalo noči so z njim cedili med in skrbeli za njegove ljubice čebele, poudari Joško. Tako je s svojimi že imel eno torto v četrtek, 25. februara, ko je dejansko praznoval rojstni dan.

»Malo sem grato drveni«, je dejal v soboto,  ko smo se poslavljali, »nič več ne telovadim, od kar ni Pepce. Bom pa zaj opet začejo trenirati. To več nikan ne vodi…«.
Srečno Joško! Še na mnoga čila leta!