GOMILA pri KOGU: Tradicionalno srečanje veteranov, gasilcev in krajanov udeleženih v vojni za Slovenijo

Spoštovani gasilci,
hvala za vse vaše prispevke v času osamosvojitvene vojne in ves čas od takrat naprej, za vaše požrtvovalno delo, za vse vaše prispevke k temu, da je naša družba trdna in da ve, da ima med sabo ljudi, ki so pripravljeni v težkih trenutkih naravnih nesreč in požarov učinkovito, nesebično, uspešno, solidarno posredovati, odpravljati posledice in pomagati ljudem.

Danes smo zbrani na slovesnosti, ki je postala tradicionalna. Sam sem zelo vesel, da sem lahko že drugič na tej slovesnosti, s katero se spominjamo težkih trenutkov in odločilnih dejanj, ki so zagotovila neodvisnost naši državi. Slovenskemu narodu nikoli v zgodovini ni bilo nič poklonjeno. Vse, kar imamo, smo ustvarili s svojim delom ali pa smo si priborili z našim bojem. Tako je bilo vso zgodovino in tako je bilo tudi ves čas od osamosvojitve naprej.

To je sporočilo, ki se ga moramo danes zavedati v vsej njegovi aktualnosti. Nobenega razloga ni, da bi kakorkoli pozabljali ali da bi se kakorkoli zmanjšala veličina sporočila naše osamosvojitvene vojne. Tu, na Kogu, so se odvijali dogodki, ki spadajo med najtežje in najpomembnejše v osamosvojitveni vojni. Takrat, od 27. junija 1991 do 3. julija tistega leta, je bil ta del Slovenije še posebej močno izpostavljen vojaškemu pritisku in neposrednim napadom jugoslovanske vojske.

To je ustvarilo položaj, v katerem je bila obrambna sposobnost celotnega našega sistema na veliki preizkušnji, na preizkušnji, ki so jo naši ljudje odlično prestali in v kateri smo zmagali. V tej preizkušnji so bile tudi težke situacije, v katerih je s strani jugoslovanske vojske prišlo do kršitev pravil mednarodnega vojnega prava, do obstreljevanja civilnih ciljev, domačij, gospodarskih poslopij, do obstreljevanja ciljev, ki niso imeli nobenega vojaškega pomena, ki pa jih je bilo treba braniti z enako odločnostjo in enako vojaško sposobnostjo kot katerikoli vojaški cilj.

V tem boju so se izkazali mnogi. Izkazali so se pripadniki teritorialne obrambe, pripadniki takratne milice, današnji člani Združenja Sever in še posebej so se izkazali gasilci vseh teh krajev: Kog, Hermanci, Središče ob Dravi, Ormož. Od vsepovsod so bili mobilizirani gasilci in drugi, ki so pomagali ustvariti položaj, v katerem lahko na koncu trdimo – to je bila pomembna zmaga v slovenski osamosvojitveni vojni.

Prav je, da se te zmage, da se tega dosežka vsako leto ponovno spomnimo. Tako kot sem pred tremi leti, ko sem bil prvič tu, na Gomili pri Kogu, poudarjal, kako pomembno je gojiti domoljubje in spomin na našo osamosvojitveno vojno, prav tako bi rad danes ponovno poudaril: danes imamo ravno tako močne razloge kot kadarkoli doslej, da ta spomin gojimo. In imamo ravno tako močne razloge kot kadarkoli doslej, da se zavedamo pomena domoljubja.

Tu, v Slovenskih goricah, si ni težko predstavljati, zakaj je to domoljubje tako čvrsto utemeljeno, zakaj tako resnično živi in kako dolgo zgodovino ima. Tu so kraji, iz katerih so prišli mnogi Maistrovi borci, borci za severno mejo. Tu so kraji, ki dobro razumejo sporočilo generala Maistra. Tu so kraji, v katerih se dobro ve, da brez generala Maistra in njegovih borcev za severno mejo Slovenija ne bi mogla vzpostaviti tistega sklenjenega državnega ozemlja, ki je sedem in več desetletij kasneje omogočilo vzpostavitev polne, lastne državnosti.

Dvajseto stoletje v celoti je bilo stoletje, v katerem si je slovenski narod naposled izbojeval lastno državo. Državo si je bilo treba izbojevati in za to izbojevanje države je bilo treba storiti veliko korakov. Prispevek generala Maistra in njegovih borcev je zato neizbrisljiv delež te naše zgodovine nastajanja države. Ravno tako je neizbrisljiv prispevek borcev TIGR-a, primorske antifašistične organizacije, prve skupine, ki se je z orožjem postavila po robu fašizmu. Neizbrisljiv prispevek borcev narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno. Ravno tako je neizbrisljiv prispevek teritorialne obrambe, ki se je pripravila in usposobila za to, da sta lahko bila leta 1991 naš odpor in naše vojaško prizadevanje za vzpostavitev lastne države tako uspešna.

V tistem času, leta 1991, so v tem prizadevanju sodelovali mnogi. Omenil sem že gasilce. Dodal bi še številne druge skupine ljudi, ki so delovali v civilu in ki so se vključili v to prizadevanje in ta odpor: radioamaterji, novinarji, mlade novinarke poročevalke, ki so šle s svojimi mikrofoni in magnetofoni na najbolj občutljiva ter nevarna območja v Sloveniji, od koder so poročale vsem ljudem na Slovenskem, kako poteka odpor in kako uspešno je bilo delovanje naše teritorialne obrambe. To je bilo takrat izjemnega pomena za moralo ljudi, za polno mobilizacijo vseh elementov splošnega ljudskega odpora in za to, da je bila dosežena vojaška zmaga.

Vse te domoljubne prispevke celotnega dvajsetega stoletja imamo v mislih danes, ob tej spominski slovesnosti in ob drugih podobnih slovesnostih, ki potekajo po Sloveniji.

Danes se sprašujemo, kako je z našim domoljubjem v našem sedanjem času, kaj je tisto, kar moramo posebej poudarjati kot ključno vsebino naše domoljubne misli v tem trenutku. Seveda vemo, da je domoljubje čustvo in da je ta čustvena moč največja, kadar je domovina ogrožena od zunaj. Leta 1991 je bilo tako in takrat je bilo naše domoljubje v polni meri izraženo. Danes zunanjega ogrožanja ni in vsebine domoljubja so nekoliko drugačne. Vendar je čustvo še vedno tu in je tisto, kar nas motivira, kar nas vodi pri tem, da dobro presojamo naš današnji trenutek in da znamo poiskati poti naprej.

Župan Občine Ormož, gospod Alojz Sok, je ravnokar govoril o potrebi po tem, da celotni državi zagotovimo skladen regionalni razvoj. S tem se popolnoma strinjam in sem se pripravljen za to tudi potruditi. Zelo dobro vem, da je vzhodni del Slovenije v nekaterih pogledih prikrajšan in da bomo v prihodnjih letih potrebovali veliko bolj organiziran in veliko bolj učinkovit napor, da zagotovimo takšen razvoj teh krajev, ki bo omogočil enakopravno, uravnoteženo in dobro perspektivo vsem ljudem, tako v osrednjem kot vzhodnem delu Slovenije, tako na zahodnem kot vzhodnem delu Slovenije. To je naloga, ki nas čaka, in tej nalogi se moramo v polni meri posvetiti.
eveda pa nas čakajo še mnoge druge naloge in še mnogo drugega dela. Danes se moramo vprašati, kaj so tiste ključne prvine domoljubja, ki naj nas pri tem vodijo. Poudaril bi dve – spoštljivost do naše preteklosti in pravičnost v našem odločanju za prihodnost.

Spoštljivo moramo obravnavati vse tiste prispevke v naši zgodovini, ki so nam zagotovili državo, državnost in temeljne pogoje, zaradi katerih lahko danes napredujemo. Zato moramo ob vsaki spominski slovesnosti, vselej izrekati spoštovanje vsem, ki so prispevali k razvoju naše državnosti, od Maistrovih borcev naprej. Ravno tako moramo vselej dobro vedeti, kako velikega pomena sta pravičnost in pravično razporejanje bremen premagovanja krize za našo skupno pot naprej, za našo skupno prihodnost.

Danes živimo v času, ko se sprejemajo pomembne odločitve. Nekatere odločitve morajo biti sprejete hitro in včasih se zgodi, da ob kakšni hitri odločitvi pride tudi do kakšne napake. V preteklih tednih smo zelo zaskrbljeno spoznavali, kako so odločitve na zakonodajni ravni prizadele nekatere kategorije upokojencev. Storjene so bile napake. Te napake je treba popraviti in zagotoviti polno pravičnost v obravnavanju vseh upokojencev. Ne smemo dovoliti, da nas površni ali slabo premišljeni ukrepi privedejo v položaj, ko se bodo mnogi ljudje počutili krivično prikrajšane, ko bodo dobili občutek, da so zaradi tega prikrajšanja prizadeti preko tiste meje, ki jo lahko človek prenese v razumevanju, da moramo nekaj prispevati k premagovanju krize prav vsi.

Zato bi rad tudi ob današnji priložnosti posebej poudaril, kako pomemben del našega domoljubja je pravičnost in kako pomembno je zagotoviti, da kadar pride do napak, da se te napake odpravijo, da ne nastanejo občutki prikrajšanosti, da ne nastane občutek, da se nekaterim namenoma dela krivica. Takega občutka ne sme biti in kadar se napaka zgodi, je treba storiti vse, da se ta takoj popravi.

Ne mislimo, da so tovrstna razmišljanja oddaljena od spominskega trenutka, ki mu je posvečena današnja slovesnost. Nasprotno, kajti slovenska država je nastala, se dokončno oblikovala v letu 1991 z močno željo vseh nas, da bi zagotovili pravičen položaj vsakemu posamezniku v naši družbi, da bi bile človekove pravice v polni meri spoštovane, da bi človekove pravice razumeli kot nekaj, kar pripada vsem nam ves naš čas, da bi razumeli, da vsaka oblika diskriminacije pomeni ogrožanje pravic vseh nas – skratka, da bi živeli v družbi, ki je pravična, ki je dobra in ki nas navdihuje z domoljubjem.

Bodimo ponosni na našo državo. Marsikaj smo storili, marsikaj smo že dosegli. Toda to, kar smo dosegli, zahteva pravičnost in prizadevanje zanjo še naprej. Zahteva prizadevanje za pravičen regionalni razvoj za to, da se omogoči dobra razvojna perspektiva in prihodnost prav vsem, in zahteva skrbnost in veliko občutljivost za to, da pri vseh ukrepih, ki jih sprejemamo, ne nastanejo občutki krivic.

To naj bodo ključna sporočila domoljubja v tem trenutku. Razmislimo o njih in bodimo z njimi močnejši. Danes sem prišel zato, da skupaj z vami delim ta občutek pripadnosti naši državi in da vam še enkrat povem: Slovenija, suverena Republika Slovenija ima lepo in dobro prihodnost, vendar ta prihodnost zahteva, da se zanjo potrudimo vsi. Storimo to. Bodimo solidarni, bodimo pravični in bodimo spoštljivi. In če bomo takšni – ne dvomim, da smo sposobni vsega tega – bo naša prihodnost dobra.