Podelili priznanja občine Ormož za leto 2012

Naslovna fotografija: (Od leve proti desni) Franc Krnjak, zgodovinar; Natalija Paušner, predsednica TKD Miklavž pri Ormožu;
sestra in brat pokojnega patra Toneta Košarja; župnik Jože Šipoš in Alojz Sok, župan občine Ormož (Foto:Karolina Putarek)

Na včerajšnji slavnostni seji sta župan občine Ormož Alojz Sok in predsednik Komisije za priznanja in odlikovanja Jožef Cajnko podelila občinska priznanja za leto 2012.

Bronasto plaketo je prejel FRANC KRNJAK, ljubiteljski zgodovinar in eden najaktivnejših članov Zgodovinskega društva Ormož iz Ivanjkovcev 49.

Srebrno plaketo je prejelo TURISTIČNO KULTURNO DRUŠTVO Miklavž pri Ormožu, znotraj katerega deluje kar 7 sekcij. Kulturno društvo ima v kraju blizu 90 letno zgodovino, s Turističnim društvom pa so se povezali leta 2009.

Zlato plaketo pa je Komisija za priznanja in odlikovanja letos posthumno dodelila patru TONETU KOŠARJU, ki je v naši lokalni skupnosti pustil izjemen pečat tako v duhovnem kot družbenem življenju.

Na predlog KS Podgorci pa je naziv “častni občan” pripadel župniku JOŽETU ŠIPOŠU iz Podgorcev.

V obrazložitvi predloga so člani sveta KS Podgorci zapisali:

Jože Šipoš se je rodil 4.2.1937 v vasi Krašči v Prekmurju. Izvira iz preproste, skromne kmečke družine, ki se je preživljala na majhnem kosu prekmurske zemlje. Bil je najstarejši od štirih otrok, trije pa so žal majhni umrli. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi Pertoči, od tega skoraj 2 leti madžarsko. Leta 1942 je namreč V Prekmurju bila v OŠ uvedena madžarščina. Na otroška leta, ga vežejo zelo lepi spomini, kot je sam zapisal v knjigi »Duhovništvo dar in obveza«. Po 4. Razredu OŠ je šolanje nadaljeval na gimnaziji v murski Soboti. Starši so ga z veseljem podprli, čeprav so le z velikim odrekanjem to zmogli. Tisti časi namreč v pokrajini ob Muri niti malo niso bili lahki. Po uspešno končani gimnaziji, se je leta 1956 vpisal na Mariborsko bogoslovje. Po prvem letniku bogoslovja je moral na odsluženje vojaškega roka in sicer 3 mesece v Valjevo in nato še 15 mesecev v Subotico. Po odsluženem vojaškem roku pa je nadaljeval študij bogoslovja in je 29. junija leta 1962 prejel mašniško posvečenje. Povzeto po knjigi v kateri so objavljeni avtobiografski podatki, je kot zanimivost tudi omenjeno, da so gospoda Šipoša sredi junija leta 1962 poklicali na orožne vaje. V bistvu je to pomenilo, da bi ne mogel biti na etrovo torej 29. Junija 1962 posvečen v duhovnika. Čeprav prošnji za preložitev vpoklica uradno niso ugodili z kratko obrazložitvijo »molba se ne uvažava«, pa so ga , ko je že čakal s kovčkom v kasarni v Murski Soboti vseeno poslali domov in mu tako dovolili, da je 8.julija 1962 leta imel novo mašo v domači farni cerkvi sv. Helene na Pertoči. V šestem letniku bogoslovja je g. Šipuš bil nato nedeljski duhovnik v Frankolovem. Po zaključenem bogoslovju pa je bil najprej duhovni pomočnik župniku v domači fari. Pot ga je potem vodila na Cajnkovo, pa na Kobilje in Dobrovnik. 1 maja leta 1964 pa je prišel v Gorišnico, torej k sv. Marjeti niže Ptuja, kjer je ostal kaplan osem let. Sam je zapisal: »da ja to bilo cvetoče obdobje njegove kaplanjske službe, ter velik božji blagoslov tako zanj kot župnijo«. Pri Sv. Marjeti niže Ptuja so se namreč že prišle do izraza njegove sposobnosti dela z otroci pri verouku, pa ministranti, predvsem pa mladinci preko mladinskih skupin. Bil je izredno priljubljen, čeprav časi niso bili najbolj naklonjeni opravljanju duhovniškega poklica in ga na ta čas vežejo tudi kaki grenki spomini, ko se je moral zagovarjati pred takratnimi oblastmi in celo na sodišču. 1. Avgusta leta 1972 pa je g. Jože Šipoš prišel v Podgorce za farnega župnika, čeprav bi lahko izbral tudi župnijo Svetinje. Bil je uspešen in ugleden župnik, zato so ga izvolili za dekana Velikonedeljske dekanije, ki zajema župnije: Velika Nedelja, Ormož, Sveti Tomaž, Središče ob Dravi, Svetinje, Kog, in Sveti Lenart v Podgorcih. Vodenje dekanije je opravljal vse do upokojitve, kar je trajalo več kot 30 let. Danes je g. Šipoš častni dekan omenjene dekanije.
Kot župnik farne cerkve v Podgorcih je v 40 letih svojega delovanja mnogo naredil za cerkev in kraj. Najprej se je lotil nabave dveh zvonov. Potem je s pomočjo gradbenega odbora obnovil najprej župnišče in veroučno učilnico z dograditvijo in kompletno ureditvijo okolice. Sledila je kompletna obnova cerkve , vključno z obnovo ostrešja, zvonika in napeljava centralnega ogrevanja v cerkvi, nov oltar z ambonom in krstilnikom, nove klopi in na koncu še nabava novih orgel. Za tako malo faro, kot so Podgorci je to zahtevalo ogromno truda in osebnega angažiranja. Pri vsem tem pa je g. Šipošu bila nenehna skrb za pastoralno in versko življenje tako v lastni župniji, kot celotni dekaniji. Še zlasti pa se g. Šipuš posveča skrbi za otroke in odraščajočo mladino.
V knjigi »Duhovništvo dar in obveza«, je g. Šipoš sam tudi zapisal. Citiram:
»Bogu sem hvaležen za prehojeno življenjsko in duhovniško pot. Na vsej poti so posejana dejanja božjih dobrot. Že zgodaj sem križ govornih težav spremenil v božji dar posebne vrste. Brez tega križa bi bil prikrajšan za določene izkušnje in marsičesa ne bi vedel in razumel. Hvaležen sem ljudem , ki so me znali sprejemati, močno sem prepričan, da sem ravno na tej duhovniški poti iz sebe naredil največ, kolikor sem pač uspel ob vseh mojih pomanjkljivostih. Ko gledam danes na Cerkev in dogajanja, ohranjam vero in pastoralno upanje. Moja življenjska izkušnja je, da se nemogoče, da spremeniti v mogoče. Pri Bogu je vsemogoče, je zapisano v Svetem pismu.«
Predlagatelji za naziv »Častni občan občine Ormož«, torej svet KS Podgorci, pa med zapisanim še posebej izpostavljamo, da g. župnik Jože Šipoš skrbi predvsem za naše duhovno življenje. Je naš dušni pastir, ki živi za kraj in krajane. Predvsem nam pomaga vzgajati naše otroke v dobre in poštene ljudi. Pri svojih 75 letih je vešč tudi računalnika, ki mu omogoča modernejši stik z svetom, predvsem pa kontakte z svojimi učenci. Je dober, srčen, pošten, in zanj njegov moto, ki ga je zapisal v eni izmed čestitk povsem drži. Ta njegov moto se glasi:
»Nisi živel zastonj, če si znal vsaj enemu človeku prižgati luč v temi, enemu obupancu pokazati sončno stran življenja in mu pomagati, da je postal boljši in srečnejši«.