V 89. letu starosti je umrl priznani jezikoslovec in akademik Jože Toporišič, je potrdil Aleksander Bjelčevič z oddelka za slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti. Toporišič, ki je na omenjeni fakulteti leta 1963 doktoriral, je jezikoslovno utrdil slovensko fonologijo.
Urejal je oblikoslovje in besedotvorje, skladnjo, stilistiko, pravopis in pravorečje, se ukvarjal z dialektologijo, raziskoval zgodovino knjižnega jezika ter se precej ukvarjal s kritiko. Pisal je tudi učbenike, navaja spletna stran Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), na kateri je leta 1991 postal izredni in leta 1997 redni član razreda za filološke in literarne vede.
Bil je član jezikoslovnih združenj v tujini in več komisij mednarodnega slavističnega komiteja: za jezikoslovno izrazje, fonetiko, knjižne jezike, slovnično strukturo. V 70. letih je bil tudi predsednik Zveze slavističnih društev Jugoslavije, med drugim pa je vodil tudi odbor za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah.
Takratni predsednik Milan Kučan ga je leta 1996 odlikoval s srebrnim častnim znakom svobode RS za “izjemne zasluge v slovenistiki, za utrjevanje njenega mednarodnega ugleda in za plodno vključevanje stroke v slovensko kulturno in osamosvojitveno življenje”, še piše na spletni strani SAZU.
Pogreb bo po Bjelčevičevih navedbah v torek, 16. decembra, opoldne na Plečnikovih Žalah.
Toporišič je bil 11. oktobra 1926 rojen na Mostecu. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi (1933–1938), tri razrede klasične gimnazije pa v Mariboru (1938−1941). Med drugo svetovno vojno je bil v taboriščih v Šleziji in na Poljskem (Strzyzów, Wrocław). Po koncu vojne je obiskoval gimnazijo v Brežicah, nato v Mariboru, kjer je v šolskem letu 1946/1947 tudi maturiral.
Po maturi se je vpisal na študij slavistike (slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik s književnostjo) na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Kot štipendist Humboldtove ustanove je študiral eksperimentalno fonetiko v Hamburgu (1962/1963). Doktoriral je leta 1963 na FF v Ljubljani z disertacijo Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.
Predaval je predvsem na Filozofski fakulteti, občasno pa tudi na drugih univerzah v Jugoslaviji (Zagreb, Zadar itd.) in po svetu (Chicago, Regensburg, Moskva, Celovec, Gradec, Varšava itd.).
Poleg omenjenega srebrnega častnega znaka svobode RS, je leta 2006 dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo, prejel pa je še nagrade Univerze v Gradcu (1977), Kidričevega sklada (1979) in Mednarodnega društva za fonetične vede (1979), med drugim o njem navaja Wikipedija. STA, M.M.