Odprto pismo časopisu Delo
Časopis Delo že nekaj časa objavlja veselo novico, koliko dni nas še loči od velikega trenutka, ko bomo Slovenci dobili v roke vsebinsko prenovljen časopis. Priznati moram, da čeprav Dela ne berem redno in sem ga že pred časom odjavil, z zanimanjem pričakujem, kakšna bo ta nova podoba in vsebina. Težko si namreč predstavljam, da lahko sedanji Delov novinarski kader da novo vsebino. To je naravnost tako, kot če bi orkester s slabimi glasbeniki, ki so se ga poslušalci naveličali poslušati, vabil na premiero.
Zdi se mi nemogoče. Dovolj je samo pogledati prispevek novinarja Ježa v sobotni prilogi Dela z dne 8. oktober 2011, kjer se je na sebi lasten način spravil nad Ustavno sodišče, ker je le to preprečilo poimenovanje Titove ceste v Ljubljani. Če bi se on res hotel spremeniti in začeti drugače, potem bi se moral zazreti v zapis Marka Crnkoviča, ki v isti sobotni prilogi, kot v posmeh Ježu daje svojemu prispevku naslov »Namesto Titove mi dajte Jobsovo«. Da, način pisanja Marka Crnkoviča je to, kar omenja tudi Jež, da je treba Slovenijo vrniti k modernim shemam, ne pa k ideološkim zakotjem. Toda problem novinarja Ježa je, da je on del ideoloških zakotij.
Razumem sicer, da ga je odločitev US močno razjezila in kot izgleda tudi osebno prizadela, saj mu je US s svojo odločitvijo ubilo idealno podobo Tita. Priznam, da take odločitve US, ki je celo soglasna, tudi sam nisem pričakoval. US je z veliko poguma končno glede Tita enostavno, kratko in jedrnato povedalo, zakaj se po Titu ne sme imenovati ulica, ki vodi do Jankovičevih Stožic. Kar se mene tiče, bi rekel kapo dol in pika.
Kapo dol tudi pred tistimi iz N.Si, ki so to dosegli. Vsekakor ne kot ideološki boj, kot to razume Jež, pač pa, kot moralno in civilizacijsko normo, do vseh tistih, ki jih je Titov režim prikrajšal za življenja in jim povzročil neznosna trpljenja. Slovenija se tako počasi a vztrajno vrača med civilizirane narode, ki spoštujejo pravico vsakega, da živi in pusti živeti. Diktator Tito, za mnoge največji idol, ki je menda po materi celo slovenskega rodu, to vsekakor ni bil. Na vesti ima sto tisoče pomorjenih ljudi iz vseh jugoslovanskih in tudi drugih narodov.
Toda, če Ježevo razočaranje in bes nekako še razumem, pa ne razumem, kako je mogel tiste, ki mislimo, da si Tito ne zasluži slovesa poimenovanja ulic v svojem članku poimenovati »urbana svojat«. To je nekaj podobnega, kot je izjavil Jelinčič, ko je rekel, da so volivci Jožeta Bernika »golazen« in dodal, da bi jo bilo treba po vojni pobiti. Svojat, kar koli že ta beseda v slabšalnem pomenu besede za novinarja Ježa pomeni, seveda pove največ o njem, ki jo je izrekel. Upam, da ga bo podmladek N.Si za to izjavo tožil, kajti iz te nestrpnosti do drugače mislečih, ni daleč do tistega, kar je izjavil Jelinčič.
Da, Marko Crnkovič je lahko poroštvo za novo vsebino dela, Jež pa nikdar in nikoli. In ker je pri delu novinarjev, kot je Crnkovič premalo, bo od te velike napovedi o prenovljeni vsebini Dela ostalo, prepričan sem, bore malo.
Alojz Sok, Ormož
