Minuli konec tedna je zaznamoval »dan spomina na mrtve«. Dan, ko se izraziteje soočamo z večnostjo oziroma z minljivostjo. Pokopališča osvetljuje tisoče sveč, in vsaka ima svojo zgodbo:
Gotovo je, da se 1.novembra, na dan spomina na mrtve spominmo tistih, ki smo jih imeli radi, a so v nekem trenutku izgubili borbo z življenjem. Do grobov nas gotovo pelje tudi čut hvaležnosti za vsa dela, ki so jih ti pokojni opravili.
Svečka, ki jo prižgemo pa je le zunanji znak spoštovanja, verujočim pa predstavlja vstalega Kristusa in večno življenje. 1. november je krščanski praznik »vseh svetih« – za »vse svete« pa je to dan veselja, praznik življenja in izpolnjenih pričakovanj, pravi vera.
Vsi narodi na svetu se spominjajo svojih mrtvih, prav tako so se jih spominjali že stari Grki in Rimljani, od katerih smo pravzaprav prevzeli to tradicijo. Rimljani so sicer svoje prednike častili v spomladanskih mesecih – 13. maj je zanje bil dan spomina na prednike. V 4. stoletju je krščanstvo prevzelo ta praznik, ki so ga iz praktičnih razlogov kasneje preselili na 1. november. Na 1. november pa so tudi Kelti imeli svoj praznik, svoje “novo leto”. Ob tem novem letu so se duše rajnikov vračale na zemljo, piše zgodovina in pojasnjuje, da najbrž ravno iz tega izvira vse bolj priljubljeno praznovanje noči čarovnic. Vračali naj bi se namreč rajniki, ki so sčasoma začeli delati čudne stvari in to je – v želji po izgonu slabega – žive ljudi spodbujalo k vsem mogočim magičnim praksam.
Dan mrtvih je za nekatere religiozen praznik, za druge pa je to dan spomina na mrtve in je pomemben državni praznik; za večino pa je to čas, ko se radi poglobimo vase in se zamislimo nad minljivostjo, ki se ji ne da uiti.
Da gre za praznik, ki je že zdavnaj presegel meje religije, priča tudi dejstvo, da dandanes tudi največji ateisti ob tem prazniku obiščejo pokopališče ter pokojnim prinesejo svečko ali cvetje. Kakorkoli – vredno si je vzeti čas za obisk pokopališč in se spomniti preminulih najdražjih. Znan etnolog Damjan Ovsec pa pravi, da je grob prehod za prikazovanje našega odnosa do pokojnika, pokopališče pa je pečat družine, rodu in rase in kadar poskuša javna klima človeku dopovedati, da je nihče ali da je manjvreden, se človek pač bolj potrjuje v svoji preteklosti, je z njo obdan in le tako se lahko zoperstavi vsemu okrog sebe. Predniki so človekova osebna zgodovina, zaključi Damjam Ovsec.
In tako je prav, da tudi osebno zgodovino tu in tam osvetlimo in okrasimo z dodatnim cvetjem.
Fotografije: “Na pokopališču v Ormožu” (Foto: Vukašin Nikolić)