Zgodovinsko društvo Ormož in Pokrajinski muzej Ptuj Ormož sta v sodelovanju s Kmetijsko zadrugo Ormož v soboto organizirala znanstveni simpozij „Janko Lešničar – gospodarstvenik, urednik, politik in narodnjak“.
Med mnogimi udeleženci sta bila tudi Lešničarjeva vnuka Gorazd LEŠNIČAR, dr. med., specialist interne medicine in infektologije, ki živi in dela v Celju ter Hotimir LEŠNIČAR, dr.med.specialist onkolog, nekdaj strokovni vodja Onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer tudi dela in živi.
Oba vnuka sta po simpoziju na gasilskem domu v Loperšicah v družbi župana občine Ormož Alojza Soka odkrila tudi spominsko ploščo svojemu dedku Janku Lešničarju.
Janko Lešničar se je rodil leta 1884 na Humu. Otroštvo je preživel v Loperšicah (hišna številka 47), kjer je oče kupil majnše posestvo.
Po končani osnovnem šolanju v domačem kraju je Janko Lešničar med leti 1898 in 1905 obiskoval gimnazijo v Mariboru, nato pa se je vpisal na visoko veterinarsko šolo V Grazu. Po letu dni je študij prekinil in se v Celju, kamor se je preselil, povsem posvetil časnikarstvu. Najprej se je leta 1906 zaposlil v uredništvu celjskega slogaškega glasila Domovina, med leti 1909 in 1910 je bil glavni urednik Narodnega dnevnika, doslej edinega dnevnega časnika, ki je kdajkoli izhajal v Celju. Ko je leta 1910 Narodni dnevnik prenehal izhajati oz. je postal priloga Slovenskega naroda, je Lešničar prevzel vodenje štajerskega dela uredništva Dnevnika. Leta 1914 pa do prve svetovne vojne je urejal Narodni list – glasilo Narodno-liberalne stranke, ki je imela sedež v mestu ob Savinji. Lešničar je v časnikarstvu delal v času, ko so bili novinarji na Slovenskem Štajerskem v prvi vrsti tudi učitelji, vzgojitelji in buditelji naroda.
Med prvo svetovno vojno, ko je bilo slovensko časnikarstvo zaradi vojnih razmer »cenzurirano«, se je Lešničar posvetil gospodarskemu oziroma zadružnemu delu. Vstopil je v Zadružno zvezo in prevzel njeno vodenje. Zvezo je vodil do leta 1927, ko so njen sedež preselili v Žalec.
Nato ga je pot ponovno za nekaj časa pripeljala v časnikarstvo, saj je do decembra 1929 vodil redakcijo celjskega medvojnega časnika Nova doba.
Sposobnost, znanje in dolgoletne izkušnje pri organizaciji zadružništva so Lešničarja pripeljala na mesto ravnatelja Oblastne zadruge za poljoprivredni kredit v Ćupriji, kamor ga je z namenom, da organizira zadružništvo v Šumadiji, imenovala Agrarna banka.
Janko Lešničar je bil vseskozi aktiven tudi na drugih področjih. Že pred razpadom stare Avstrije se je aktivno udejstvoval v Zvezi narodnih društev in v liberalni Narodni stranki. Sodeloval je na njenih shodih, kjer je kot govornik vseskozi izžareval visoko intelektualno in duševno potenco.
Po letu 1918 je bil Lešničar več let tudi odbornik in gospodarski referent v celjskem občinskem svetu. Do konca leta 1929, torej do nastopa službe v Srbiji, je bil predsednik društva Celjski dom, leta 1926 in 1927 je bil predsednik Zveze slovenskih posojilnic, ki je bila lastnica Zvezne tiskarne v Celju. Lešničar je bil nekaj časa tudi član upravnega odbora Celjske mestne hranilnice, podnačelnik Prve južnoštajerske vinarske zadruge v Celju, član glavnega tarifnega odbora v Beogradu, član Celjskega Sokola ter vrste drugih narodnih in kulturnih društev.
Za veliko delo in zasluge v zadružništvu je bil Lešničar odlikovan z visokim državnim priznanjem redom Sv. Save.
Njegovo izjemno bogato, a kratko življenjsko pot so 2. avgusta 1931 prekinili ustaški teroristi, ki so z bombo razdejali vagon mednarodnega vlaka na progi Zagreb –Beograd. Med številnimi nedolžnimi žrtvami je bil tudi Janko Lešničar.
O tragediji pri Zemunu so v tistih časih pisali mnogi časniki. Tudi celjski časnik Nova doba, kjer so zapisali:
»Janko Lešničar je mrtev. To strašno novico je v torek opoldne sporočilo ministrstvo za kmetijstvo v Celje. Janko Lešničar je padel kot žrtev satanskega zločina naših izdajic v inozemstvu. Ko se je vračal v nedeljo 2. t.m. (avgusta) po enomesečnem dopustu, ki ga je prebil v miru in zadovoljstvu v krogu svoje rodbine in svojih prijateljev v Celju, z monakovskim brzovlakom v Ćuprijo, da prevzame zopet posle direktorja tamošnje velike Oblastne zadruge za poljedelski kredit, je ob pol desetih zvečer pred Zemunom, četrt ure od Beograda nenadoma eksplodiral peklenski stroj, ki je bil nameščen v zadnjem vagonu monakovskega brzovlaka, v steni med dvema oddelkoma prvega razreda, tik za hrbtom Janka Lešničarja.
Učinek je bil grozen. Oddelek, v katerem se je peljal beograjski vseučiliščni profesor Vlada Bruneti s soprogo Danico, sinčkom Miroslavom, petletno Miroslavo in šestmesečno Bebo, ki jo je imela mati v naročju, in sosednji oddelek, v katerem sta bila ravnatelj Janko Lešničar in dr. Ciril Žižek, načelnik oddelka za tujski promet na ministrstvu za trgovino in industrijo, sta bila v hipu razdelana in v plamenih. V peklenskem stroju, ki je prispel iz inozemstva preko Jesenic, kjer so bili od monakovskega vlaka že zjutraj odklopili dva vagona, v katerih sta ob 12.50 tudi eksplodirala dva peklenska stroja, je bil takozvani menegit, ki ima lastnost, da ne samo eksplodira, nego tudi zažge.«