Na minuli svečani akademiji ob 750 letnici prve pisne omembe Ormoža in ob 4. občinskem prazniku občine Ormož, ki jo je povezovala Vesna Danilovič Novak, sta zbrane nagovorila župan občine Ormož Danijel Vrbnjak in predsednica države Nataša Pirc Musar, v kulturnem programu pa so nastopili Pihalni orkester Glasbene šole Ormož, Slovenski oktet in mlada ormoška pesnica Sandra Kumer, ki je med drugim premierno predstavila svojo novo pesnitev »Oda Ormožu ob 750 letnici«:

 

Oda Ormožu ob 750 letnici

Ormož je čudovito mesto

z osrednjo glavno cesto, ki ga napaja kot žila.

Odkrila bi duša veliko, ko bi se sprehodila po tej poti,

občutila naselje oblito s polji, griči in vodo, ki ves čas priteka

ter polni mesto z zgodbami iz daljnih krajev.

Tako kuje usodo že tisočletja in piš vetra nosi seboj v oprodo to odo,

ki jo pišem na papir na lep sončen dan ob začetku poletja.

 

Ormož je majhno mestece, slovenske zemlje,

kjer se že 750 let rojevajo zgodbe, sanje in želje.

Mesto, ki mu ni bilo lahko, ko je tako blizu tuje ozemlje,

da se še slišijo tankovski streli razdoneli nekje v preteklosti,

bitke in plitke sence ptujske gospode, ki se sprehajajo med zidovi gradu.

Še obstaja umetnost njihovih prednikov,

še ostajajo dolgovi naslednikov

zakoreninjeni kot ostajajo tudi brezobrazni koščki zgodovine,

ti ki pri starejših ljudeh še prikličejo spomine,

tako tragične da grenak okus slišanih krikov izginja z jezikov pričevalcev.

Izogibamo se omadeževalcev, ohranjamo le prijetne plati naše zgodovine,

a pomembno je da postavimo za kateder še te, ki so bili izdani s strani lastne domovine.

 

A, v obzir, Ormož je čudovito mesto ki sploh v zadnjih letih kaže ogromno potenciala.

Slišim včasih, da nas je utirila ta ozka cesta,

da so »premala« mesta, »premala« država, da bi nam dala kar si zaslužimo.

Pa nam kdo res prepoveduje da si splužimo svojo pot?

Življenje nam je včasih res prineslo težave,

nekaj skodelic grenke kave v zibko,

a zraven ponudilo kruh in mleko, na boljše dneve še zaseko in domači čajni piškot,

ki prikliče nazaj obdobje mladosti.

Vse te sladkosti in slabosti lepimo na mestno ime kot na oglasno desko,

tam jih prebiramo že čisto zbledele, strgane in zaprašene,

kakor da bi mesto moglo obstajati brez svojih ljudi.

Zapomni si, ustvarjava ga tako jaz kot tudi ti,

in mi vsi skupaj, ki danes obeležujemo tako pomembno obletnico tega kraja.

Kar zamaja se glava ko poslušam simfonijo narave,

zdrave ulice polne smeha in mladih zagnanih obrazov na poti na igrišče v Mestno grabo.

 

Naj ne gredo v pozabo budnice godbe in z vinom navdihnjene zgodbe tukajšnji srčnih, toplih ljudi.

Odprite oči, da vam pokažem najlepše slike na platnu besed!

Še galeb bi razprostrl krila in zaplesal med vinogradi,

lesketajočih se v sončnih žarkih,

pozdravil pridne domačine, ki hitijo po opravkih in tiste ljudi, ki se jim ne mudi,

saj so prepotovali pol sveta, da preživijo dan ali dva v tem našem svetu, objeti z vsem, kar velikodušno ponuja.

Tako se prebuja naše mesto v dan, mesec, leto.

Vedno večje in lepše, kot pretekle dni, dokler se za to trudiva tako jaz kot tudi ti!