V okviru 66.občinskega praznika je v občini Središče ob Dravi danes točno opoldne ob spomeniku žrtvam NOBeja bila spominska slovesnost na 53 domačinov, ki so bili žrtve 2.svetovne vojne. Venec k spomeniku so položili župan Jurij Borko, članica Občinskega odbora za vrednote NOB-eja Marija Veselko in ravnateljica OŠ Središče ob Dravi Jasna Munda. Kulturni program so pripravili učenci osnovne šole,častno stražo s praporji društev pa izvedli domači gasilci in lovci. Slavnostna govornica je bila Aljoša Vodnik, predsednica Združenja borcev za vrednote NOB ORMOŽ: ( V nadaljevanju objavljamo govor v celoti )

TEMNI, PRETEMNI SO TALCEV GROBOVI

Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.

Te verze je pred osemdesetimi leti zapisal dvajsetletni pesnik, še preden je iz ilegale odšel v partizane. Njegovo pesniško ime je bilo Kajuh, letos se spominjamo stoletnice njegovega rojstva.
Ob spomeniku se znova spominjamo domačinov, ki so na današnji dan pred osemdesetimi leti kot talci padli pod streli okupatorjev. Kot veste, so bili prvi organizatorji upora v naših krajih izdani, zaprti in ustreljeni že konec leta 1941, še več jih je končalo svoje življenje v prvih mesecih leta 1942. Spomnimo se njihovih imen: 23. marca sta bila ustreljena Milan Haložan in Ivan Hanželič, 30. marca Polde Berce in Karel Kanič, 3. aprila Rudolf Ploh, Srečko Kocjan in Anton Štampar ter 11. aprila Ignac Borko, Konrad Bogdan, Franc Jurjaševič in Matija Veselko. Milena Berce je bila ustreljena 2. oktobra tega leta.

Občina Središče ob Dravi je ena redkih, ki še ohranja spomin na svoje junake s tem, da njihove žrtve počasti s slovesnostmi ob občinskem prazniku. Med nami je le še malo rojakov, ki so prestali strahote druge svetovne vojne, večina njih so bili tedaj še otroci. A spomin na te čase jih bo spremljal vse življenje. Pogosto slišimo reklo, da čas celi rane. To je res – ostanejo pa brazgotine in bolečina. Nihče, ki je doživel strahote, ki jih v vojni ljudje povzročajo drugim, jih ne more pozabiti.

Papež je v svojem nagovoru vernikom povzel Jezusove besede: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Pa vedo, in to delajo iz najbolj nizkotnih nagibov – vedeli so, ko so križali Jezusa, vedeli so med drugo svetovno vojno, vedeli so, ko so morili po nekdanjih republikah Jugoslavije, vedo v Ukrajini. Odpusti naj jim, kdor more. Kdor je prestal vojno, jo v sebi nosi do smrti.

Prizadenejo me izjave na televizijskih soočenjih pripadnikov različnih strank, pisanje v časopisih, nastopi na proslavah – da se ne smemo ozirati v preteklost, da se moramo posvetiti prihodnosti. Ni res – vsak od nas nosi v sebi vso svojo zgodovino, pa če se tega zaveda ali ne. Tudi vsak narod nosi s seboj svojo preteklost, ne da se je izbrisati, lahko jo le zakrijemo in pred javnostjo prilagodimo svojim namenom – ne nujno dobrim. Bodočnosti je seveda treba posvetiti naše največje upe.
Naj se vrnem k bistvu – kaj je gnalo sodelavce narodnoosvobodilnega gibanja, da so se uprli okupatorju. Bistvo je pred več kot 170 leti upesnil znameniti pesnik v verzih; poznate jih vsi, ki ste končali slovensko šolo:

… manj strašna noč je v črne zemlje krili,
ko so pod svetlim sonce sužni dnovi. …

Ko je šlo za obstoj naroda, ki je večinoma stoletja dolgo služil tujim gospodarjem in je le dve desetletji užival vsaj privid svobode v skupni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, imenovani Jugoslavija, so se ljudje zganili in niso bili pripravljeni na ponovno potujčevanje.
Na spomeniku, ob katerem smo se zbrali, so z zlatimi črkami izpisana imena žrtev velike morije. Za vsakim imenom stoji človek, ki je bil pripravljen za svobodo žrtvovati vse, ali pa so ga nedolžnega v to prisilili. Spoštujmo njihovo žrtev in ohranjajmo spomin nanje, saj – kot je zapisal pesnik:
O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.