Nevenka Čurin je bila rojena 11. 5. 1962 na Ptuju. Po horoskopu je bila »bikica.« Kdor se vsaj malo spozna na ta znamenja, si lahko predstavlja njene osnovne značajske lastnosti.
Prav zato je najbrž imela toliko različnih imen: Nevenka, Névenka, Nena, Neva, Nenica, Nenačka…

Svojo mladost je s staršema, mamo Marijo, očetom Ivanom in sestro Alenko, preživela v Vodrancih. Prve tri razrede osnovne šole je obiskovala na Kogu, kjer sta poseben odnos vzpostavili s tovarišico (z učiteljico) Anico Pevec. Takrat je bila njuna skupna točka petje in recitiranje, v letih pozneje pa politika.

V četrtem razredu sta jo starša prepisala v OŠ Ormož, ker sta jo tako v šolo vozila hkrati s sestro Alenko, ki je hodila v službo v Kmetijski kombinat Jeruzalem Ormož.
Nevenka se je med novimi sošolci v osnovni šoli Ormož hitro znašla. To je potrdil tudi eden od njenih sošolcev, in sicer Danilo Zidarič, ki je izjavil: »Kot sošolko sem jo imel rad, pa ne zato, ker mi je napisala tu pa tam kakšen spis, ampak zaradi njenega toplega karakterja. Ure slovenščine je večkrat popestrila s svojimi glasbenimi in literarnimi nastopi, v katere je vključevala celoten razred. Prvi takšni nastopi so bili mogoče za nas »mala muka«, kasneje pa smo na njih komaj čakali.«

Sprejeli so jo tudi učitelji.
Zelo dobro se je razumela z učiteljem Milivojem Zemljičem, ki je bil med drugimi tudi njen razrednik. Milivoj Zemljič je zapisal: »Še posebej sva se našla v ljubezni do materinega jezika – naše ljube slovenščine.«
Omogočal ji je, da je izkazovala svoja močna področja v tej smeri. Svetoval ji je, da naj nadaljuje šolanje v gimnaziji, pa ga, žal, ni poslušala.

Učiteljica Vida Rajh je v zapisu, ki jih je od znancev in prijateljev, z namenom, da zapise podari Nevenki za petdeseti rojstni dan, zbirala Nevenkina sestra Alenka; zapisala. »Poseben vtis je name naredila njena prisrčna zvedavost in njene modre oči, ki so kar »poskakovale« po ostalih sošolcih.«
Tudi Darinka Rakuša je bila njena učiteljica in razredničarka. Prvo srečanje z Nevenko in njeno mamo je bilo šele na predmetni stopnji. (Ta je bila v današnji občinski zgradbi na Ptujski cesti.)
Darinka Rakuša se spominja, da je na šolskem dvorišču nekega dne zagledala parkiran neznan avto. Iz njega je stopila ženska, ki je v naročje vzela drobno deklico, ter jo nesla v šolsko poslopje. »Pozneje sem redno videvala enega od Nevenkinih staršev«, pravi učiteljica Darinka, »kako jo je prinesel v učilnico in jo posedel na njen stol in po koncu pouka prišel ponjo.«
Nevenka takrat namreč ni mogla več hoditi. V istem letu jo je čakala operacija obeh kolkov.
Starši so se bali, kako bo nadomestila šolsko znanje, če ne bo prisotna pri pouku.
»Razložila sem jim«, obuja spomine učiteljica Darinka, »da je Nevenka brihtna, delovna in sposobna učenka in da bo ob samostojnem delu in pomoči učiteljev, zmogla uspešno zaključiti razred. Tudi takrat smo učitelji znali poskrbeti za učence s posebnimi potrebami, le toliko birokracije ni bilo potrebno kot danes. Takrat smo se pač odločali in delovali po »zdravi kmečki pameti«. Nevenki sem šla matematike razlagat kar na dom. Na izpite pa so jo starši pripeljali v šolo. In je šlo!«
»Še bolj kot šolskega upeha, pa smo bili vsi veseli, da je operacija uspela in da je Nevenka začela hoditi. Najprej res s pomočjo bergel, vendar je to bil za nas vse, še posebej pa zanjo in njene domače, zelo vesel dogodek.«

V osnovnošolskih klopeh je doživela marsikaj lepega, znala pa jo je tudi zagosti, tako sošolcem kot učiteljem. Kajti od malega je vedela sukati jezik in pero. Včasih sta oba znala biti zelo »pikra«.
Šolanje je nadaljevala na Sanitarno-medicinsko-laborantski šoli v Zagrebu in se vpisala na študij novinarstva v Ljubljani.

Njena prva zaposlitev je bila v laboratoriju Zdravstvenega doma Ormož kjer je delala osem let.
Ampak Nevenko so zanimale mnoge stvari. Ko ji je bilo nekega dela dovolj, ko v njem ni več uživala ali našla zadovoljstva in novih izzivov, se je podala na nova pota.
Tako se je preizkusila tudi v poslovnem svetu in v različnih študijih.

Našla pa se je v novinarstvu. In to ji je zlezlo pod kožo. To je bilo zanjo tisto ta pravo in to jo je, na žalost, tudi prezgodaj posrkalo vase, izželo in jo pustilo z mnogo nedokončanimi projekti.

V ljudeh – poslušalcih in gledalcih Radia Maribor in RTV-centra Maribor ter RTV Slovenija (Pa seveda še mnogih drugih lokalnih radijskih postajah.) pa bo za njo zavedno ostala sled, če ne v drugem, pa vsaj v oddajah »Tednik«, kjer je marsikomu pomagala do hitrejše razjasnitve problema, pa tudi po dokumentarno-igranem filmu »Čarna reka«, v katerem je združila mnogo svojih talentov.

Ob slovesu je generalni direktor RTV Slovenija, mag. Marko Filli, zapisal: »S svojim delom v Regionalnem RTV-centru Maribor je Nevenka poslušalcem in gledalcem prenašala zgodbe iz Prlekije, soustvarjala radijski in televizijski svet in kot dolgoletna sodelavka doprinesla k razvoju javnega zavoda RTV Slovenija.«
S sedanjim odgovornim urednikom Radia Maribor, Stanetom Kocutarjem, sta se vzajemno spoštovala in cenila. Stal ji je ob strani tudi ob najtežjih trenutkih njenega življenja, tako kot sodelavca Igor Drakulič, ki jo je v bolnišnici tudi večkrat obiskal in Igor Jurančič.

Nevenka je v novinarskem delu tako uživala, da si je s svojimi prijatelji, tremi »NNN«, omislila še spletno stran – »Nezaželjeno«. (Zopet je prestopila breg družbeno sprejemljivega in ime spletne strani zapisala napak! )
Stran je bila dobro obiskana, čeprav velikokrat ni vedela, kako ravnati s komentarji. Velikokrat so res bili neokusni in osebno žaljivi, vendar je nekako vedno zaključila z mislijo, da spletna stran brez komentarjev ni živa! In prav je imela.

Takšna je pač bila!
Nikomur ni prizanašala, še najmanj pa sebi!

Mnogi je niso marali. Nekateri so se je celo bali! (Saj veste, strup je v malih stekleničkah!) Mnogi so pritrjevali njenim razmišljanjem. Mnogi pa so uživali v političnih razpravah z njo!
Kakorkoli se je kdo odločil, zanjo ni bilo pomembno. Vedno in povsod je želela le resnico in pravico. Bila je večna optimistka, ki pa je znala dogodke in ljudi zelo dobro oceniti in predvideti možne posledice zase in za druge.

Njen dolgoletni novinarski kolega Jože Rakuša je o njej zapisal: »Vedno sem te občudoval, kako suvereno, brez predsodkov si opravljala novinarsko delo. Bila si ena še vedno redkih izpraševalk, ki vztrajajo pri odgovoru na zastavljeno vprašanje, pa če se sogovornik še tako izmika.
Tudi sam sem bil enkrat tvoja »žrtev« v zvezi z mojim ljubiteljskim vinogradništvom in vinarstvom, pa zato vem, kaj govorim.«

Nekaj podobnega je izjavil tudi kolega , novinar Niko Šoštarič: »Najin prvi konkretnejši stik je bil januarja leta 1996. Ona kot moderatorka na Radiu Maxi, jaz začetnik v pripravi športnih oddaj. Ob ponedeljkih je bila ona kot voditeljica, jaz kot njen gost, oddaja pa je seveda tekla o športnih dogodkih minulega vikenda. Zanimivo je bilo predvsem to, da sem ob poročanju s športnih igrišč odgovarjal tudi na njena vprašanja, resda povezana s športom, toda večkrat zelo provokativna. Nekajkrat sem dobil občutek, da se v šport bolje razume kot jaz, s stažem športnega novinarja – dopisnika od leta 1969. Tu in tam sva se oba znašla v neugodnem položaju – oddaje so bile seveda v živo – toda elegantno sva se izvlekla, predvsem zaradi njenega profesionalnega odnosa do radia in poslušalcev. Sicer pa mi je njena prisotnost veliko pomagala v nadaljevanju vodenja športnih oddaj, ki sem jih po nekaj mesecih skupnega dela z Nevenko, prevzel samostojno… »

Neka nevidna vez jo je vlekla med nekdanje jugoslovanske narode. Kamorkoli je prišla, v Beograd, Sarajevo, Bihać, na morje, povsod je bila dobrodošla in povsod se je z domačini neverjetno hitro spoprijateljila.
Kar nekaj let zapored, je obiskovala novinarski seminar v Sarajevu, kjer je spoznala veliko novih prijateljev. Vedno je z njimi obdržala stike in tako so skozi leto snovali nove projekte za naslednje snidenje.
Tudi letos je imela namen oditi na seminar …
Pa še vsaj dva velika izziva, ki sta ji dvigala moralo, je imela v načrtu: Obiskovanje govornih vaj pri priznani radijski in nekoč tudi televizijski napovedovalki Nataši Dolenc (datum sta imeli že dogovorjen.) in obiskovanje šole petja.
Ja, najbrž se le še redki spomnijo, da je imela izjemen glas in da je zelo, zelo rada prepevala pesmi Olivere Katarine. Noben »gostilniški« pevski nastop ni minil, da ne bi zapela njene znane pesmi »Plovi lađa Dunavom«.
Njena sestra Alenka pravi, da ko so ji na Dermatološki kliniki v Ljubljani dovolili, da lahko noč in dan ostane ob njej, sta imeli veliko časa za obujanje spominov. Prav takrat sta se dogovorili, da bosta šolo petja obiskovali skupaj. Le to nista vedeli, kako se bosta glasovno uskladili, saj sta že obe peli »bas«, kot se je Nevenka rada pošalila.

Kdorkoli je poznal Nevenko Čurin, ni mogel verjeti, da je v borbi s smrtjo izgubila. Tako je vest o njeni smrti bila še toliko bolj pretresljiva.
Še v najtežjih dneh je poklicala in veselo vprašala: „Kaj je novega?“ Daleč, daleč od misli, da bi morda lahko že prišlo tisto jutro, ko se izgubimo v večnosti…

Nevenka Čurin, novinarka (1962 - 2012)