Pihalni orkester GŠ ORMOŽ pod vodstvom Slavka Petka na prvomajsko jutro že vrsto let Ormožane in okoličane z budnico popelje v praznični dan.

Tudi letos je četica vrlih godbenikov izpred ormoškega gradu na svoj glasbeni pohod krenila takoj po šesti uri.
Pot jih vodi mimo avtobusne postaje skozi Poštno ulico in po Ptujski cesti, kjer imajo v baru AS ( Silva Lovrenčič, s.p.) prvo postojanko. Tukaj jih že vsa leta svojega županovanja dočaka župan občine Ormož Alojz Sok, ki godbenike tradicionalno pozdravi in jih počasti s prigrizkom in toplimi napitki.

Godbenike je na prvi postojanki dočakal tudi župan občine Ormož Alojz Sok

Na prvem počitku ob obloženi mizi ....

Počitek...

S strumnim korakom naprej ....

Vkrcavanje na turistični vlak....

Pot pelje naprej.... Flavtistka Martina Lah

Potem se godbeniki odpravijo še do Štefančičevih v Cvetlični ulici, naprej po občini pa jih popelje “turistični vlak” Franca Ozmeca. Do velikonedeljske cerkve so se odpravili, pa skozi Trgovišče in Cvetkovce do Osluševcev, kjer bodo prisostvovali postavitvi mlaja.
Nato jih čaka vrnitev v Ormož, kjer bodo z glasbo pozdravili tudi stanovalce Doma starejših občanov; sledi pot po Ljutomerski cesti in na zadnje še glasbeni pozdrav Hardečanom.

Naj spomnimo:

Tradicija prvega maja kot mednarodnega praznika dela se pričenja v letu 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez po uspehih, ki jih je doseglo kanadsko delavsko gibanje zlasti leta 1872, zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik. V podporo pritisku delavskih organizacij, da bi ta predpis stopil v veljavo s 1. majem tega leta, so se na ta rok v Chicagu organizirale trume delavcev in pričele splošno stavko. 4. maja so se delavci zbrali na mestnem trgu Haymarket, kjer je po začetnem miru pred policijsko četo vendarle eksplodirala bomba in ubila 8 policistov. Na to je policija odgovorila s streljanjem in ranjenjem več deset ljudi; ker mnogi niso tvegali morebitne aretacije ob obisku uradne zdravstvene pomoči, se je število žrtev ustavilo pri 11. Kasneje je bila pravica do 8-urnega delavnika kljub vsemu uveljavljena, v spomin na tragičen dogodek pa so se odvili tudi veliki izgredi leta 1894 in 1919.
Po teh dogodkih se je ta majski dan v delavskih krogih smatral za praznik dela,

Povzeto s spleta 24 ur.com

‘1. maj praznik nedela in revščine’

Eden od bralcev 24 ur.com je na vprašanje, kaj mu pomeni praznik dela, dejal, da “letos 130.000 brezposelnih praznuje 1. maj kot praznik nedela in revščine”. Mnogi vprašani so mnenja, da praznik ni več to, kar je bil nekoč. Večinoma se strinjajo, da so ekonomske razmere v državi takšne, da ni razloga za veselje, so pa tudi takšni, ki menijo, da je ravno 1. maj dan, ko dobijo ljudje kanček upanja in moralne podpore, da imajo voljo še za naprej.

Andrej Zorko – izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pa je sinoči na kresovanju v Mariboru spominl zatrdil, da je rešitev za izhod iz krize predvsem v smeri ustvarjanja pogojev za razvoj gospodarstva ob hkratnem zagotavljanju delovnih mest in skrbi za socialno državo. Opozoril je, da danes krizo v največji meri plačujejo mladi, ki ne dobijo zaposlitve, in lahko se zgodi, da bodo izgubljene cele generacije. Ob tem je v nagovoru poudaril tudi vrednoti solidarnosti in sočutja, po njegovih besedah zelo pomembni na poti iz krize.

Goran Lukič, eden vidnejših mladih sindikalistov v Sloveniji pa opozarja, da je brezposelnost mladih problem, kar potrjujejo tudi podatki o registrirani brezposelnosti mladih. Konec leta 2010 in 2011 je bila brezposelna skoraj vsaka četrta mlada oseba v starosti od 15 do 24 let, konec leta 2012 pa je bilo brezposelnih že 28,3 odstotka mladih. Prav tako opozarjajo, da je delež iskalcev prve zaposlitve med mladimi visok. V letih med 2008 in 2012 se giblje na ravni od 32 do 39 odstotkov. Kljub visokemu deležu iskalcev prve zaposlitve pa je med novo prijavljenimi brezposelnimi mladimi še več oseb, ki so izgubile zaposlitev za določen čas, kar 45,5 odstotka.